Struška

Še ena popoldanska tura se je zgodila. Tokrat med rožicami najprej do prostrane Svečice in potem na Veliki vrh ter krožno nazaj do koče. Je bilo treba gor, ker vse tako lepo cveti in ker prihaja dolgotrajno poslabšanje vremena. Za pobočja Struške je značilno, da je od vzhoda, od Stolovega grebena, dobila Zoisove vijolice, od zahodne sosede Golice pa ključavnice. V labirintih rušja in skalnih razpokah pa se skriva še marsikaj lepega ...

Vajnež, najvišji vrh Jeseniške občine

Šele popoldan se napotim proti grebenu, in sicer od jezera v Javorniškem Rovtu in čez planini Stamare in Srednica. Niti ne vem kakšno vreme je bilo dopoldan, mene so popoldan spremljali oblaki in celo megla in mi jemali razglede na vse strani. Sem zato toliko bolj gledala pod noge, da nisem pohodila kakšnega čudovitega cvetličnega aranžmaja. Do prečne markirane poti je pot strma, predvsem pa samotna, v vršnem delu tudi razgledna, seveda le, če se oblaki tako odločijo ...

Nekaj malega razgledov z vrha Vajneža proti severovzhodu; od Stola do Vrtače, z grebenom Orlic med njima, ter na Kozjak in Svačico, ki pestujeta Mačensko planino.

Severna podoba Stola

Najvišja v grebenu Orlic: Krkotnik in Celovška špica

Najvišja je Vrtača, levo Svačica, desno dva Jelenčka

Kozjak ali Ovčji vrh

Mačenska planina

Kot že rečeno, rožic vse polno, v različnih združbah, zdaj po celem pobočju ali le v šopku, skrite pod rušjem ali pripete v skali, v zavetju korenine ali suhe trave in zato zgodba še zdaleč ni bila črno-bela.

Vračala sem se čez dno Ride in skozi Medji dol ter mimo jezera, kjer so se račke ravno odločale o pozno popoldanski rekreaciji. Lepo je bilo.

Dno cvetoče Ride 

... in obzidje okrog nje