torek, 05. februar 2013

Struška

V zadnjem tednu sem se potikala po pobočju Struške. Kar trikrat sem šla, vedno iz drugega izhodišča. Pred zadnjim sneženjem se je dalo brez krpelj, potem nič več in tudi tako visoko ne, ker je nevarnost plazov precejšnja. Sem ter tja sem srečala kakšnega turnega smučarja, v glavnem pa mir in tihota.

Z imenom Struška sem imela kar nekaj težav. Struška se dviga  severno nad Javorniškim Rovtom med sedloma Kočna na zahodu in Seča na vzhodu. Bi rekla, da se vriva med dve bistveno bolj poznani skupini v Karavankah - med skupino Golice in skupino Stola. Domačini ji pravijo kar Belska planina, Belska planina pa se imenuje tudi planina, ki se razprostira zahodno od najvišjega vrha, ki sliši na  ime Veliki vrh in je visok 1944 m. Ta ista planina pa naj bi bila poznana tudi kot Svečica, oziroma tako se imenuje njen osrednji del z lepo novo planšarijo. Spominjam se še stare koče in ogromno avrikljev v skalah pred njo. Naj povem še, da se vzhodna  soseda, ki že pripada Stolovemu grebenu, imenuje Belščica, pa mi zato malček zmede ne gre zameriti.

Pogledi na Julijce so podobni onim s Stola ali Golice, na sever prepada zelo razdrto in navpično, pogledi pa sežejo daleč onstran Drave. V karavanškem grebenu pa nedvomno največ pogledov pritegne Golica.

Zimska Struška

Planšarija na planini Svečici

Veter dviguje sneg nad Golico

To pa je razkošje pogledov

Stan na Pustem Rovtu  je že v senci

Tukaj je bilo treba narediti obvoz

Drevje je tega dne ječalo pod težo snega

Črni potok ni zamrznjen

Nazaj grede je imelo sonce že moč


Takole veter pomete
... gradi

... se gre tudi umetnika

Uživam, ko delam gaz









Ni komentarjev:

Objavite komentar