Klek

S Klekom se pozdraviva vsako jutro, če ga le ne zakrivajo kakšni hudobni oblaki ali valeče se bale megle. Nekoliko me je sicer skrbela količina in preobražanje zadnjega snega, a sem se kljub temu odločila, saj bi se lahko v slabih razmerah tudi obrnila. Ni se bilo treba.

Takšno podobo kaže dolini

Začela sem pri cerkvi na Planini pod Golico. Na začetku skozi gozd je pot kopna in spet sem po dolgem času občutila mehkobo gozdnih tal. Ne dolgo. Med čudenjem nad žafrani kako hitro zacvetijo, ko sneg odleze, in med poslušanjem ptičjega petja in žuborenja vode v številnih potočkih, sem kar nekajkrat tudi zelo globoko stopila v sneg. Pri prečkanju gozdne ceste, ki pripelje iz Plavžkega rovta, sem si že nadela krplje.

Začetek poti pri cerkvi, zadaj Golica

Obvezen pozdrav Golici

Pri koritu

Na Jeseniški planini

Na poti do planine iztržim tale pogled na očaka in ga močno
 približam. Staničeva koča ni več pod snegom

Na planini se že kažejo prve zaplate kopnine. Lepo ozadje si
je izbrala Jeseniška planina

Od planine do vrha strmina praktično ne popusti, malo pred vrhom je treba sneti krplje, ker je star sneg razpihan, novega pa je le za vzorec. Potem, ko se nekajkrat pogreznem med rušje in globoko v snežni zamet, jih ponovno nadenem in srečno pridem na vrh.

Proti zahodu: od Hruškega vrha čez špičasto Dovško
babo in greben Kurjekov do Kepe

Koča na avstrijski strani

Na severni strani je bistveno več snega kot na prisojah

Proti vzhodu od Golice do Stola

Velikani na drugi strani Save so se videli nekoliko slabše
 

Pogled na opasti na vrhu

Samo eden predhodnik je bil izjemno korajžen in je prečil v smeri
Golice

Zemeljskih navdušencev nisem srečala prav dosti, zračnih je bilo danes več.