Struška

Po krivici zapostavljena lepotica zaradi bolj znanih sosedov - Stola na vzhodu in Golice na zahodu, od slednje je celo višja - se je danes ponudila v vsej svoji lepoti. Manj znana pot s planine pod Golico mimo Savskih jam in Markljevega rovta ni nič daljša od tistih od Doma Pristave, pohodnika pa  nagradi s pravljično lepimi razgledi na Julijce, ki se ponudijo na omenjenem rovtu.

Snega je letos ogromno. Markacije so pod njim ali le malo nad njim

Markljev rovt. Vrata pašne ograje se prav tako komaj vidijo

Bogastvo, ki se razteza od  Triglava in Rjavine vse do Špika

Res osupljivo

 

Nekoliko nad planino se pokažeta še Klek in Hruški vrh



 

Če si dovolj zgoden, gre do tukaj brez krpelj, od tod dalje pa ne več, zato je postanek pred pastirsko kočo na Belski planini več kot obvezen. Marsikdo, tudi jaz včasih, turo zaključi tukaj. No danes je bilo nadaljevanje preveč vabljivo.

Vsa v snegu, pa vendar često ponudi zavetje pred hudobnim vetrom

Sledi v snegu tik pod vrhom 1944 m visokega Velikega vrha

Na vrhu poglede najprej pritegnejo velikani na vzhodu 

... z Vajnežem in Stolom

... Ovčjim vrhom in Vrtačo

... ter najmogočnejšim grebenom v Karavankah

Pogled na navpičnice, ki tvorijo krnico Rido

V ospredju grebena, ki poteka naprej proti zahodu, vidim Golico. Vzpon nanjo še nekaj časa ne bo varen. Mimo Kleka, Hruškega vrha in Dovške Babe pogled obstane na mogočni Kepi.

Tudi ponudba sosedov Avstrijcev danes ni zanemarljiva. Vidi se daleč, daleč.

Nekoliko slabše se je videlo proti jugu in Triglavu. Še dobro, da se je zjutraj tako bahavo razkazoval, in tako mu le pomaham v slovo, ko se odpravim na drugo polovico ture, v zimskih razmerah namreč povratek ni nič manj zahteven od pristopa. Tudi mamljivemu posedanju na sončku pred kočo se nazaj grede odpovem in polna najlepših vtisov pravočasno pridem do avtomobila. Dan je bil res popoln.