Vošca

Na Vošci sem bila že mnogokrat - v različnih letnih časih in vremenskih pogojih. Nikoli, ampak res nikoli, pa me s svojimi razgledi ni navdušila tako kot tokrat. Začela sem zgodaj, misleč, da se izognem gnilemu snegu, ki ga je bilo tokrat res (pre)veliko. Prav zgodnje vstajanje, naj si bo zaradi lovljenja pomrznjenega snega  v snežnih razmerah ali pa zaradi možnosti popoldanskih neviht poleti, je v bistvu edina stvar, ki pri mojem gorolazenju ni po mojem okusu. No to sem že zdavnaj vzela v zakup in zares hudo je le prve pol ure zjutraj, kolikor traja, da "primejo" učinki res velike doze jutranje kave. Čisto nič drugače ni bilo včeraj zjutraj, ko sem že kmalu po 6. uri parkirala v Srednjem vrhu. Malček sem se že ogrela, ko sem naredila prve posnetke:

Luna je še vztrajala na nebu, ko je Kranjsko goro pobožalo sonce

Poraščen Kurji vrh, si je za kuliso izbral najlepšo gorsko podobo

Osrednje mesto v severni podobi Martuljkove skupine zavzema Špik s svojo več kot tisoč metrov visoko severno steno, ki se grezi globoko v krnico Pod Srcem. Čeprav po višini kar precej zaostaja za svojimi vzhodnimi sosedi, je njegova dominantna vloga nesporna.

Špik in njegovi  sosedi

Z naraščanjem višine, se širi obzorje. Če je za hrbtom ves čas čutiti navpičnice onkraj Save, je ob postanku pogled na velikane onkraj Vršiča, nekako bolj blag, zato pa prav nič manj veličasten.

Tudi oni s soncem obsijani

Kmalu po vstopu v gozd nadenem krplje in kar lepo napredujem, saj sneg drži. Ko dosežem cesto, ne zavijem na desno proti Jureževi planini, ampak jo samo prečim in nadaljujem strmo navzgor. Ob izstopu iz gozda pogled že poroma proti razvalinam na vrhu Vošce

Do vrha ni več daleč, v snegu sledi predhodnikov ...

Vošca ni gora z izrazitim vrhom, ampak precejšen planotast del grebena v Karavankah, kjer poleti pasejo. Na zahodnem delu na višini 1737 m žalostno propadajo ostanki ali pastirskega stanu ali pa obmejne postojanke. Prav od tod se začne razkošje pogledov...

Najprej proti zahodu. In vidi se daleč, daleč

Tukaj je vključena še prisojna gora nad Vršičem

Protagonista Jalovec in Mangart. Pred prvim greben Mojstrovk in
 Travnika, pred drugim greben Rateških Ponc. Pod Poncami
 v Planici se ravno danes začenja vsakoletno praznovanje

Še nekoliko približana dva velikana...

... in lepotca

Od tukaj se že vidi, da Špik ni najvišji

Proti vzhodu pogled na Trupejevo Poldne in greben Peči

Po počivanju, fotografiranju, in doooolgem uživanju na vrhu, se odpravim na drugi del poti. Odločena sem bila narediti krožno turo, in sicer naprej po grebenu čez Zajčnik na Blekovo planino in skozi Železnico ter ob potoku Jerman nazaj v Srednji vrh. Grebenski del do Blekove je bil en sam užitek, naprej pa zaradi ojuženega snega bolj naporno kot uživaško. Kljub temu zelo lepo preživet prvi pomladni dan.

Sledi sestopa z Vošce

Prihod na Blekovo planino

Kljub ogromnim količinam snega so na prisojnih in splazenih pobočjih...

... že zacveteli prvi telohi

Sneg v Železnici in

... ob potoku Jerman