Mežakla od Zakopa do Jerebikovca

Tako kot sem predvčerajšnjim v predhodnem blogu napovedala, se je zgodba z odkrivanjem Mežakle proti zahodu danes nadaljevala. Vreme sicer ni bilo ugodno, vendar se priložnost dveh avtomobilov le redko ponudi in takšni ponudbi se nikakor nisem želela odpovedati,  predvsem, ker me je mikavno popotovanju z Jesenic v Mojstrano visoko nad dolinama Save in Radovne, že nekaj časa vznemirjalo.

Začnem kjer sem v ponedeljek končala in po znani poti kar hitro pridem do Zakopa. Nadaljevanje ob severnem robu planote proti zahodu me je pripeljalo do gozdne ceste, ki sem ji sledila, čeprav nisem bila prepričana o pravilnosti odločitve. Kar nekajkrat sem bila v dilemi glede poti, v pomoč mi je bil le zemljevid, resno zašla sem le dvakrat. Pot je samotna, gozdovi se razprejo le redko in le toliko, da je moč videti kakšen vrh onstran Save ali nad Krmo. Tudi oznaka, da se gibam v območju medveda, je prispevala k povečanju adrenalina, številna podrta drevesa pa so mestoma ponudila akrobatsko zabavo, ponekod pa resno oviro na poti, še posebno med Petelinom in Jerebikovcem. Na celotnem območju ni nikakršnih oznak in zato sem se tablice pod vrhom Jerebikovca, ki me je povabila na njegov vrh, zelo razveselila. Strmo pot z vrha v skoraj 900 m nižje ležečo Mojstrano sem poznala, na vrhu sem si vzela čas za dolg počitek, napetost je popustila in poleg okrepčila se je močno prilegla tudi še vroča in dišeča kava iz termo steklenice.

En lep, vznemirljiv in nekoliko drugačen dan je za mano. Odkrila in spoznala sem nov kotiček naše lepe Slovenije, zaključila sem zgodbo in že razmišljam o novi in tudi o tem, koliko lepega mi je podarjeno.

Pot...

Cilj

Le medo in jaz smeva tukaj hoditi

Pomlad ob poti

Poleg gozda zastira poglede tudi oblačnost.
Pogled na vrhove nad Krmo 

Dovška Baba ujeta med vejami