torek, 25. julij 2017

Monte Avanza

Še dobro, da je v ponedeljek konkretno deževalo, kajti roke so nas pošteno bolele, saj se redko zgodi, da se opravita vzpon in sestop po ferati, kot smo me to storile v nedeljo na M. Chiadenis. Pa smo si vzele tak pravi deževen dan; oprale smo cunjice, pospravile stanovanje, še pred tem dooolgo v jutro spale, si pripravile zajtrk, ki je vključeval tudi sadni smuti, umile lase in spekle kruh. Prav kruh je bil najbolj imeniten, saj bi zavoljo njega morale v trgovino, kar pa nismo želele, kajti če se le da, na dopustu ne hodimo v trgovine, ker si dobrote prinesemo od doma. Tudi letos je bilo tako; zavijemo le na kakšno kavo, pivo po turi ali na sladoled, če se že v dopustniškem vrvežu znajdemo na ulici ali si gremo ogledati znamenitosti kraja. Sappada slovi po zunanji urejenosti hiš, zlasti najvišji zaselek Cima Sappada. Tokrat samo pogled na našo ulico s pogledom na M. Brentoni in naš balkon ter oltar farne cerkve.










O, joj, sem skoraj pozabila na kruh. Pa saj nismo spekle le enega. Medtem ko se je prvi pekel, se je drugi mesil in preden je bil drugi hlebec pečen, smo prvega konkretno načele. Če kdo meni, da tole ne sodi k obisku M. Avanze, lahko mirno preskoči, ker dež je ponehal šele na večer in jasna noč je obetala umito jutro...







Naslednje jutro ni bilo le umito, bilo je tudi mrzlo.  Ob tričetrt na šest je bilo na izhodišču 3,5 stopinje in lepoto prihajajočega dne smo le slutile. Dan se je šele rojeval, obetal je lepe razglede, tudi že s poti...









Na sedlu pod enim od stolpov Campanili di Genziane se nismo mogle upreti vabeči zeleni mehkobi, ki je kar vabila k počitku. Počitek nam je že prijal, kajti potka na sedlo pripelje po strmem melišču, na obzorju pa se tukaj prvič tudi že prikazal naš današnji cilj. Potka od tod dalje ni več naporna, menda je bila to vojaška pot iz prve svetovne vojne in prav neverjetno se zdi, da so na teh strminah in višinah, kjer traja poletje zelo kratek čas, potekali boji. Ostaline iz tistih časov nemo pričajo o nasprotnem.


Na zelenem sedlu se počiva



... da je pot v nadaljevanju lahkotnejša







Z vrha se je tokrat videlo do morja, do najvišjih Zahodnih Julijcev, do Dolomitov ter na sever proti sveže pobeljenim velikanom. V ospredju so bili seveda Karnijci. Oni oddaljeni le v silhuetah, tabližnji v sveže opranih odevih, najsi bo skalnatih ali zelenih. Šteješ, šteješ, ne prešteješ, kaj šele, da bi poznal vsa njihova imena. Nekaj smo jih prepoznale, druge s pomočjo zemljevida, one bolj oddaljene po smeri v kateri bi se morali nahajati... Dolgo smo se zadržale na vrhu in neizmerno uživale. Sedeti na vrhu skoraj 2500 m visoke gore z božanskimi razgledi in srkati dišečo kavo iz lončkov, iz katerih se je še kadilo in smo jih držale z orokavičenimi rokami ter se sladkati z lešnikovo čokolado, ne bi zamenjale z nobenimi dolinskimi užitki...
"Ali nam ni lepo" običajno ena od nas prekine tihoto takih svetih trenutkov in nas predrami iz zamaknjenosti.



Proti morju
Proti severu




Proti vzhodu; najvišja je M. Coglians, zadaj Zahodni Julijci

Proti zahodu je bilo danes najlepše

M. Lastroni in M. Chiadin

Cretta Forata in Siere

Siere in Cretoni, zadaj M. Bivera in Clapsavon

Med Cretoni in Lastronijem Terza Grande

Senca je padla na M. Peralbo, spredaj preluknjana M. Cacciatori



Dolomiti pod oblaki za M. Rinaldom

Ko se je prehodno pooblačilo smo vrh zapustile. Vračale smo se po poti pristopa, občudovale kako je speljana pot nad gladkimi ploščami, pod njimi "ulovile" enega svizca in v gozdu nabrale lisičk za zajtrk naslednjega dne. Mimogrede smo si ogledale še star mlin in sklenile "delovni" del še enega dopustniškega dne. Lep je bil, nismo bile utrujene, polen je bil vtisov in nepozabnih trenutkov. Da bi jih bilo le še veliko.





Nad navpičnimi gladkimi ploščami je speljana ozka potka



2 komentarja:

  1. Krasne ste punce, še veliko takih podvigov vam od srca privoščim...

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala Majda. Res smo se lepo imele in kar lepo število tur smo opravile, četudi nam vreme ni bilo naklonjeno. Smo pa prijateljice že vrsto let in nam tudi v deževnih dneh ni dolgčas, seznam želja se pa itak nikoli ne konča in tudi tokrat je še ostalo za naslednjič.

    OdgovoriIzbriši