Steze In Sledi: Španov vrh

Sonce in dež že cel april nenehno tekmujeta in se nikakor ne moreta sporazumeti koliko neba bo komu pripadlo, čeprav ga je več kot dovolj za oba, pri čemer se celo zavedata, da bi bilo prav za vse ljudi bolje, če bi se končno dogovorila. Tako je najbolje se nanju ne ozirati in oditi vsaj na sprehod. Za sprehod sem izbrala Španov vrh in po poti premišljevala, da se tudi nekateri ljudje v Beli Ljubljani vedejo prav kakor aprilsko sonce in dež, namesto da bi se končno, v dobro nas vseh, prenehali ukvarjati sami s seboj...

Pot je slikovita, kar je v dolini že odcvetelo, se je tukaj ravnokar prebudilo in kar naenkrat sem se znašla pri Smučarski koči na Črnem vrhu.

Smučarska koča na Črnem vrhu

Redko videno

Pred dvema mesecema so se tukaj smučali, danes
pa so pašniki na novo ograjeni in tudi naseljeni

Pogled na del vasi Planina pod Golico

Tudi naslednje fotografije so nastale v okolici Smučarske koče. Na prvih dveh cvetoče sadno drevje priča, da je bila propadajoča hiša nekoč dom, na naslednji pa je prijazna domača žival, ki so jo pretekli teden omenjali nekateri mediji, žal ne v povezavi s Kmetijskim ministrstvom.

Med krajšim strmim vzponom proti vrhu se ozrem in prevzame me pogled na red in usklajenost v naravi. Vse je kot mora biti; nebo, oblaki, gore, drevesa, barve, suhe trave, veje, grmovje. Vse je usklajeno, urejeno, v sobivanju in tako že od nekdaj, le ljudje ustvarjamo kaos - sami sebi in naravi. Žalostno.

Na vrhu se ne zadržujem dolgo, ker ne vem koliko časa bo še sonce na oblasti. Nadaljujem proti Zavetišču GRS na Španovem vrhu in naprej proti Križovcu. Tam se oblast na nebu zamenja in nekaj dežnih kapelj me pospremi po poti mimo Savskih jam do Planine pod Golico, kjer popotovanje zaokrožim in zaključim.