Črno-bel Ciprnik (1745m)

Danes ni bilo prav nič barvito, zelo malo osončeno, razgledi pa takšni, da bo treba ponje ponovno. Bog ve kolikokrat že sem bila tam gori,  pa jih še vedno nimam. Je bilo pa zato bolj adrenalinsko; s svežim pršičem poprhana potka je skrivala kar nekaj pasti, predvsem v spodnjem delu in povečana pazljivost je bila namenjena tako poledenelim delom kakor tudi orientaciji, saj so se pod puhec občasno skrili tudi rdeče-beli krogci, ni pa s kranjskogorske strani nihče hodil in tako ni bilo nobenih sledi. Pri spustu proti Planici, je potrebno še vedno zaradi podrtega drevja občasno na kolena ali pa plezati, oboje pa ni prav nič prirejeno izvedbi z derezami. Še za najlažjega se je izkazal vršni del z dovolj snega, še vedno pa ne preveč, da bi bile jeklenice pokrite. Torej, veliko truda za malo videnega, a veliko doživetega.

To je vse, kar je danes ponudil vrh Ciprnika, četudi se je bilo zanj, merjeno v času,  treba skoraj dvojno potruditi. Še nekaj pogledov z vrha Vitranca  in prijetnega počivališča pri Mojčini koči, kjer je celo posijalo napovedano popoldansko sonce. Žal le za hip.

Začetni pogledi kmalu nad izhodiščem so obetali nekoliko več. V Kranjsko Goro pa danes menda sonce ni posijalo, so si pa dan zato polepšali s prireditvijo, katere gosta, Bojana Križaja, je bilo slišati visoko v zasnežene robe.

Še nekaj utrinkov s poti

Z logistiko ob koncu ture se nisem dosti ubadala in nisem vedela kako bom iz Planice prišla v Kranjsko Goro do parkirišča ob Jasni. Tudi to se je dobro izšlo; direktno Planica - Kranjska Gora, vmes pa še prijeten klepet ob pivu. V kranjskogorski cerkvi je ravno odzvonilo dan, ko sem pohod na Ciprnik zaključila tam, kjer sem ga dopoldan začela.