Kako se po novem spleza na Lisco

Planinsko društvo Lisca Sevnica letos praznuje 110-letnico delovanja in v počastitev obletnice so zgradili in pred slabim mesecem odprli novo zavarovano pot iz vasi Cerje, ki se razprostira na njenem južnem pobočju. "Kratko in sladko pa še precej adrenalinsko za povrhu" bi lahko rekla za pot z okrog 300 m višinske razlike in dobrimi 120 m plezalnega dela.

Nisem ljubiteljica ferat, ali bolje rečeno, ne bi šla na gorniško turo z namenom, da preplezam neko določeno ferato,  je pa tovrstno znanje gibanja v feratah potrebno, ker zahtevni dostopi na določene vrhove gora, često zahtevajo obvladovanje tudi takšnega znanja. No, Lisca je izjema. Dolgo obdobje sem domovala v njenem naročju in se zna zgoditi, da bom še kdaj in njena pobočja in številne bolj ali manj ali celo nič markirane pristope poznam kot lasten žep in zato je bila tale današnja feratica dolžnostna.

"Ali bi šli jutri po ferati na Lisco," vprašam včeraj prijateljico Darjo. Se je kar strinjala in dogovoriva se za zgodnjo uro, ki jo zvečer nekoliko zamakneva, ker ferata je zahtevna, preberem jaz na spletu in ona izve, da mora biti skala suha, saj je povprečna ocena B/C, zadnji raztežaj pa celo D/E. Ni še prav veliko napisanega o tej novi poti, vendar dovolj, da se zaveš, da gre za res. Sem ter tja je kdo ne zmore, ali pa kdo z veliko znanja in izkušnjami napiše, da res ni za vsakogar. Vsekakor dovolj, da občutiš vznemirjenost in se "projekta" lotiš z zavzetostjo, resnostjo in odgovornostjo.

Darja suvereno začne, medtem ko jaz še fotkam opozorilno tablo

Me počaka

... in spusti naprej

... da ji pokažem, kako Sava objema kompoljsko polje, ki nosi ime iz Trubarjevih
časov, ker je to prvo večje polje, ki se razprostira pod mogočnim Kumom

Pripleza do mene in ob razgledih in vonjavah dišečih nageljčkov nekoliko oddahneva

Sledilo je resnejše in zahtevnejše nadaljevanje skozi žleb, nato precej zračno na polico pod previsom. Po pričakovanju Darja brez težav, jaz nekoliko počasneje, a vztrajno za njo.

Na polici se že slišijo glasovi gostov izpred Tončkovega doma in pred nama je le še ovinek okrog previsa, za njim pa poteg čezenj in težavnosti in zahtevnosti je bilo konec - za Darjo. Na koncu police se je bilo treba potegniti le kakšen meter in ob prvem poizkusu meni ni ratalo, spustim se nazaj na polico, nekoliko odpočijem roke in poizkusim znova. Ko je le še nekaj cm manjkalo do zadnjega klina, začutim drget napetih mišic v rokah in misleč, da mi ne bo uspelo, ponovno odneham. "Kaj delaš" zaslišim le nekaj metrov nad sabo. "Počivam utrujeni roki in menim, da ne bo šlo."  "Seveda bo šlo, spočij roki,  med tem pa ti jaz povem obljubljeni vic." In začne pripovedovati vic o dveh policajih, ki nista znala razlikovati svojih konj ..., od srca sva se nasmejali, hip za tem se odločno spopadem s tistimi zadnjimi metri z ono hudo oceno in se potegnem do nje. S smehom sva nadaljevali vse do Tončkovega doma, pa ne zavoljo vica, predvsem zato, ker sva pot zmogli in sva jo srečno zaključili. Sreča nama je sijala z obrazov tudi še, ko sva ob zasluženi pijači delali analizo ture.