Velikan na robu vzhodnih Julijskih Alp

Zgodba se je začela zgodaj zjutraj na sedlu na zahodni strani vršne kupole ene mogočne gore. Sonce je že ožarjalo vrhove vseh njegovih zahodnih sosedov, medtem ko je okrog njega šele posrkalo prosojne meglice, ki so se dvigovale čisto iz dna Mangartske doline. Prizori, ki se vtisnejo globoko v spomin tudi vsem tistim scrkljancem, ki se do sem pripeljemo z avtomobilom in si za izhodišče vzpona na vrh Mangarta izberemo Mangartsko sedlo. No, vsaj nekaj ur spanja pa je za te podobe le potrebno žrtvovati, tako da tura ni čisto preveč razvrednotena.

Na križišču Slovenske in Italijanske poti se del družbice usmeri naravnost, jaz desno. Darinka dokumentira, da se grem zares, sama pa celo napravim en selfi, ker seveda nisem vedela za njeno početje ...

Hitro pridobivam na višini, saj je pot imenitno speljana in dobro varovana, z višino pa se mi tudi obzorja širijo; sonček počasi zavzema sedlo, ko potka pripelje do razgledišča pa obsijano Kaninsko pogorje z Rombonom v ospredju in Logom v naročju.

Onstran Predila Jezerska dolina, nad njo bogatija velikanov Zahodnih Julijskih Alp in naprej veriga nad dolino Dunje. Pogled seže še do Višarij in Višarskih glav nad njimi.

Jezerska dolina

Najvišji v Zahodnih JA 

... in do Višarij in Višarskih glav nad njimi 

Samo najvišji vrhovi Loške stene so že osončeni

Še preden iz sence stopim na prostran in razgleden vrh, že zagledam osvetljen križ in ljudi okrog njega. 

Na vrhu se ponudi druga polovica razgledov, ki so predvsem proti vzhodu drugačni, kot smo jih vajeni. Fotografsko osvetljeni niso ravno optimalno, kar pa ne pokvari navdušenja nad njimi.

Po dolgem užitkarskem počitku na vrhu, je sledil sestop po sončni strani, ozaljšani z rožicami ter dobrim občutkom ob srečevanju množic, ki so nam odzdravljale v različnih jezikih, in so se v vročem soncu šele vzpenjale. Po pivu in kavi na sedlu pa še ovinek v dolino Koritnice zaradi pogleda na dva velikana nad njenim zatrepom.