Že ob zadnjem obisku vrhov nad Ziljsko dolino je zahodna podoba Reißkofla v meni vzbudila občudovanje in zanimanje. Po teoretičnem spoznavanju s pomočjo računalnika doma, sem vedela, da je le vprašanje časa, kdaj se bom zopet namenila v tisti konec. Petkovemu povabilu se tako ni bilo moč upreti in tako sva bila danes dva, oba prvič, na obisku na tej lepi in razgledni gori. Megle so naju dohitele na približno polovici poti med planino Jochalm in vrhom in naju niso izpustile iz objema vse do vrha, kjer so se, četudi le iz vljudnosti, toliko razmaknile, da so pogledi segli do dna obeh dolin in vencev gora nad njimi ter tudi nekoliko dlje.
 |
| Ko se prvič pokaže vrh |
 |
| ... in križ na njem |
 |
Ko so se meglice šele odločale koliko temperamenta
bodo vložile v svoj ples |
 |
Reißkofel - mogočna podoba gore, ki jo kaže proti zahodu - takšna
mi je ostala v spominu iz ture na zahodne sosede |
 |
... katerih vrhovi so danes le čisto malo in na kratko pokukali iz morja.
V ozadju Lienški Dolomiti |
 |
| Tudi najvišjim - Hohe Warte na drugi strani Ziljske doline, se ni godilo nič bolje |
 |
| Nad Ziljsko dolino proti vzhodu so se združevale v belo morje, |
 |
... v ozadju domače gore
|
Še najbolje se je godilo velikanom na severni strani; od Großglocknerja do Hochalmspitze na obzorju in vsem vmes, ki jih meglice niso dosegle. Pajčolani meglic na tej strani so našli svoj peskovnik nad Dravsko dolino. Lepo je bilo z vrha opazovati njihovo razposajenost.
 |
| Še dva približana - Hochalmspitze in |
 |
| Großglockner |
V družbi se hodi hitreje, kot če sem sama, zato utrinkov z današnje poti ni prav dosti pa še meglice so jih skrivale. Tudi pot je deloma zahtevna in terja nekaj pazljivosti, je pa bilo precej obiskovalcev in čeprav sva bila zgodnja, sva jih kar nekaj tudi srečala, ko so se že vračali. Lepa tura, ki bo vsekakor deležna ponovitve, seveda brez spremstva meglic.
Ni komentarjev:
Objavite komentar