Krniške skale

Kadar se zgodi, tako kot konec minulega in začetek tega meseca, da dlje časa ne grem v gore, je nuja po obisku kakšnega vršaca res huda. Vedno, ko kmalu po izstopu iz Šentviškega predora, oko uzre Grintovec in sosednjo Kočno ter kmalu za tem še Storžič in Planjavo, se srce že veseli, v mislih pa se klobčič gorniških ciljev nekoliko zrahlja, da tisti najprimernejši v danem trenutku lahko stopi v ospredje. Tudi tokrat ni bilo nič drugače ...

O skalah nad jezerom sem brala, ko sem se zadnjih nekaj mesecev kar precej pogosto odpravila na moja gorniška potepanja tudi čez mejo. Obisk je primeren tudi takrat, ko kondicija nekoliko upade in ni premo sorazmerna z željami v visoki gorniški sezoni. Mokrine in gore nad njimi verjetno bolje poznajo smučarski navdušenci, poleti pa je ta prelaz lahko izhodišče za številne ture ali pa samo popoldanski izlet. Nekaj vmes se je meni zgodilo pred dnevi z začetkom na Watschiger Alm.

Na vrh sem se povzpela po običajni poti, nazaj grede pa sem naredila še ovinek na razgledni Kammleiten. Svizci se oglašajo, ne pustijo pa se videti, kar pa ni veljalo za konkretnega gada kar sredi potke. Živina spokojno mulji travo, pozvanjanje njihovih zvoncev pa je enako prijetno za uho in dušo. Čudoviti pogledi na sam prelaz in gore onkraj njega se ponujajo že med vzponom, na vrhu pa se pogledi razširijo še proti vzhodu in severu.