Montaž

Na vladarja Zahodnih Julijskih Alp oziroma drugi najvišji vrh Julijskih Alp, 2753 m visoki Montaž, sem se odpravila včeraj, v zelo zgodnjem in hladnem jutru. Zgodnjo uro sem izbrala, ker se Montaž zelo rad že dopoldne odene v meglo in ker sem imela v načrtu ob povratku po poti Leva še na obisk k Špiku Hude police. Razen čudovitega začetka se prav nič ni zgodilo kot bi hotela oziroma sem želela.

Nov dan se je rodil. Sonce je naposled prebudilo planino Pecol in obsijalo tudi gore zahodno od moje poti. Na celotni poti razen kozorogov nisem srečala živega bitja. Mladički so me zvedavo opazovali, starejšim nisem bila mar. Nad meliščem je potihnilo tudi oglašanje svizcev, ki se tokrat niso pustili videti, pozvanjanje kravjih zvoncev je zamrlo že nekoliko nižje. Ob hoji sem se ogrela, ob mislih na lep dan, ki je pred mano, sem se kar naenkrat znašla med skalami in prvimi jeklenicami.

Še preden sem prispela do 60m visoke Pipanove lestve, sem si ogledala odcep poti proti Špiku Hude police, med nadevanjem varovalne opreme pa sem razmišljala o mojem prvem plezanju po lestvi ... Mnogo let je minilo od takrat. Z njimi sem pridobila izkušnje in znanje, samozavest, ki je potrebna za samotna potepanja, izgubilo pa se je nekaj mladostne zagnanosti in moči. Želja in hrepenenj po hoji v visoke gore ter tudi one nekoliko nižje, pa z leti ni nič manj. Rada imam gore, razglede z njih, steze, ki vodijo nanje. Dotik skale ali borove veje, varnost jeklenice, zlato na macesnih, rožice, ki zrastejo iz nič. Plašnega gamsa ali igrivega svizca, travnate blazinice sredi ničesar, modro nebo, sonce, ko vstaja ali se spravlja k počitku. Zarjo in mavrico, vedno drugačne oblake, šumenje voda, visoke ali globoke poglede, snežno belino po novozapadlem snegu, ko drevesa ječijo pod težo snega ali se iskrijo v snežnih kristalih. Tudi moč vetra, ki kuštra drevesa ali le nežno ziba visoke trave, srhljive prepade in navpične strmine ...
"Kako neizmerno in neskončno je to moje bogastvo," me prešine, ko se že oprimem prve jeklenice pod lestvijo.

Približno na sredini lestve me je zajela megla. Prinesel jo je precej močan in mrzel veter, tako da me je pošteno zazeblo. Iz nje sem se izvila šele, ko sem stopila na greben. Žal le za kratke sekunde, kajti ples debelih sivih bal se je nadaljeval tudi na grebenu in le za delček sekunde sem sem ter tja uzrla modrino nad seboj ali globok pogled proti Pecolu. Upajoč, da bo imel megleni ples kratek rok trajanja, ker ura je bila šele nekaj čez devet, kar po soncu pomeni komaj nekaj čez osem, nadaljujem po grebenu proti zahodu vse do vrha.

Gornjih nekaj posnetkov je vse, kar sem iztržila na vrhu. Megla in mraz sta bila tokrat močnejša od sončeve toplote. Med čakanjem, da sončnim žarkom morda le uspe predreti megleno nadlogo, me je, in tudi ostale gornike, ki so se mi na vrhu pridružili, pošteno zazeblo. Zgodila se je celo "glorija", ki pa sem jo zelo slabo posnela in ko je umrlo še zadnje upanje, da dočakamo spremembo, smo se vsi premraženi drug za drugim odpravili v dolino. Plast megle se je med tem odebelila in se zažirala vedno nižje.

Sestop po lestvi me je nekoliko skrbel, ker se nisem na njej še nikoli srečevala, a brez potrebe, ker smo bili na njej hkrati le trije in vsi trije v sestopu. Naše početje so iz megle opazovali le kozorogi.

Seveda sem prečenje proti Špiku Hude police z nekaj grenkobe odmislila in ga prihranila za naslednjič ter se po poti pristopa vrnila na planino. Nemalo sem bila presenečena nad množico obiskovalcev, ki je zamenjala jutranjo spokojnost. Bila je nedelja, nič čudnega torej, da je bilo turistov mnogo več kot onih, ki smo se vračali z visokih gora, ki se dvigajo nad planino Pecol. Za hip so se celo odkrili vrhovi, že trenutek kasneje pa zopet zakrili. Lep dan je bil, četudi se je odvil drugače od pričakovanj.