Monte Coglians (2780m)

... zraste takole dobesedno iz trav, ki se razprostirajo po pobočjih Piz Chiadina nad kočo Marinelli.
 

Okolje do vstopa v obsežno gruščnato strmino, ki z vrha pada proti jugu, je precej raznoliko, predvsem pa prav nič podobno tej zadnji četrtini poti - niti po zahtevnosti niti videzu. Pot smo začeli pri koči Tolazzi in po travnatih pobočjih mimo planine dosegli sedlo, onkraj njega pa razgledno kočo Marinelli.

Ko se pot iz trav prevesi v grušč nas spremljajo povsem drugačni pogledi; navzgor in navzdol. Rožice so vse bolj redke, strmina od tu do vrha skoraj ne popusti. Tudi največ ljudi smo srečali in dohiteli prav v tem delu poti, nekateri med njimi so prav tukaj tudi odnehali. Strmina in vročina sta jih pestili, tudi 1450 m višinske razlike na poti ni ravno mačji kašelj. Nam je šlo dobro od nog, četudi se na grušču rado dogaja tisto o enem koraku naprej in dveh nazaj, no, je šlo pa potem ob povratku hitreje.

Veselje ob prihodu na vrh je bilo silno veliko; vsi smo prišli na vrh, tri četrtine ekipe sploh prvič v teh koncih in to kar na najvišjem vrhu Karnijskih Alp. Seveda so nas zamikali tudi zahtevnejši severni pristopi in zagotovo se bomo še vrnili, saj je bilo tudi tokrat tako, kot je običajno na nepoznanem vrhu, ko prvič prideš v goste; sosednji vrhovi so tako lepi in vabljivi, da bodo zagotovo deležni naših obiskov.

Razgledi na bližnje vrhove in doline med njimi so bili lepi, žal imen številnih vrhov (še) ne poznam, one daljne poglede pa nam je zastiralo precej nasičeno ozračje.

Sestopili smo po poti pristopa in navdušenje nad doživetim ni popustilo niti med dvourno vožnjo do doma. Zopet smo doživeli en nepozaben gorniški dan, ki se ga bomo vedno z velikim veseljem spominjali.