Prva dama Julijskih Alp

Udobno zleknjena z nahrbtnikom pod glavo na vrhu Škrlatice. S priprtimi očmi zrem gor v modro nebo, kjer se neumorno lovijo beli oblaki, ki sem ter tja zakrijejo sončevo vroče zlato ali pa sonce njihove robove odene v bleščečo čipko. Ena roka počiva na pripravni in lepo segreti skali, z drugo držim pokrovček termo steklenice napolnjen z dišečo kavo ...

Na nič ne mislim. Kepa, sestavljena iz utrujenosti, spoštovanja do gore, skrbi in odgovornosti do ture ter zahtevnosti, predvsem pa dolžine poti, se tali, in dobesedno čutim, kako odteka nekam ven, proč, navzdol. Nekje iz globine pregretega telesa pa začenjajo plimovati, vedno višje in močneje ter z vsakim vdihom bolj zavedno, zelo posebni občutki sreče in zadovoljstva, usmerjeni tja proti levi polovici prsnega koša. Kar prepustim se uživanju, naj kar traja, saj je dan še mlad in nikamor se ne mudi, nihče me ne more zmotiti. Zaslužen in blagodejen počitek se razleze v sleherni atom fizičnega telesa in duh se umiri v spokoju, kot viharnik nad breznom in misli, kolikor jih sploh je, so v takšnih trenutkih vedno le najlepše. Kako lepo je življenje.

Križ na vrhu Škrlatice. Njegova usoda ni bila vedno odvisna le od ljudi, ki dobro v srcu mislijo

Zgodaj zjutraj se je začelo dogajati; sonce je najprej pozlatilo vrh Triglava, šele nato si je pomencalo zaspane oči in se odločilo, da vstane. Ko sem prispela do vznožja Stenarja, je bil njegov vrh že ognjeno ožarjen. Kapljice jutranje rose na številnih rožicah so se lesketale in ja, vzela sem si čas in jih vzela za domov, četudi imam doma že na stotine njihovih sestric. Med tem opravilom sta me prehitela dva gornika, ki sta si za cilj ta dan, prav kakor jaz, izbrala Škrlatico.

S pridobivanjem višine so se obzorja širila, pogledi so postajali veličastnejši, cilj vse bližji, a vendar sem v vršnem delu grebena nenehno pogledovala navzgor, saj potem, ko na vrhu uzreš podobo križa, potem do njega res ni več daleč. Vmes pa pozdravljam znane vrhove, in se počutim, kot da bi ponovno prišla v goste. Poklonim se tudi vsem tistim, ki me na svoje zahtevne vrhove ne bodo nikoli spustili in razmišljam, kako bi v bistvu o vsakem posebej lahko napisala zgodbo, ne eno, niz zgodb o tem, zakaj so mi vedno znova ljubi in kako zelo jih pogrešam, kadar jih dlje časa ne obiščem. 

Podoba Stenarja z Bivakom IV v naročju ... 

... ter sosedoma Križem in Gubnim

Višje, nad krnico Zadnji Dolek jih zakrije greben Dolkove špice

Za hrbtom se iz Vrat že začno dvigovati meglice, ko ...

... prvič, še precej daleč, ugledam današnji cilj

V krnici Zadnji Dolek z znano Rdečo škrbino med Dolkovo špico in Rogljico ... 

... se vstopi na dobro zavarovano pot preko južnih ostenij Škrlatice

Sem bila dovolj zgodaj, da sem v steni še imela senco

Pogled nazaj na del zavarovane poti z Rakovo špico v ozadju

Kmalu za naravnim oknom ...

... pot preide na sončno stran, ...

... in pripelje na jugovzhodni greben vršne zgradbe. Med hojo po grebenu se že kaj kmalu
začnem ozirati proti vrhu in križu na njem, saj je prehojena pot dolga.

Da pa utrujenost ni prehuda, poskrbijo fascinantni razgledi na divji in nazobčan greben Rokavov nad slikovito visokogorsko krnico V Kotlu, ...

... ki ga s Škrlatico povezujejo ostrice "Financarjev"

Legendarni Tine Mihelič je za razglede z vrha Škrlatice zapisal: "Razgledi s Škrlatice v ničemer ne zaostajajo za triglavskimi. V nečem jih celo prekašajo. S Škrlatice vidimo nekaj, kar manjka v razgledu z naše najvišje gore. To je pogled na sam Triglav." Menim, da se vsak obiskovalec Škrlatice z njim globoko strinja.

Po dolgem počivanju na vrhu so se okrog očaka začele nabirati megle 

Razor, desno zadaj Bavški Grintavec, levo greben SBG do Krna

Oltar in Visoki Rokav padata globoko v krnico Veliko Dnino, ...

... ki jo na drugi strani objema Velika Martuljška Ponca

Levo od nje njena natančno sto metrov nižja sestrica, in še bolj levo Špik in Lipnica

Tukaj vsi zgoraj omenjeni skupaj v družbi

Spredaj Prisojnik, za njim Jalovec z grebenom proti Mojstrovkam, za njim Mangart in greben Ponc

Dolgost poletnih dni med sončnim vzhodom in zahodom je obsežna, nitke doživetega se zvečer povežejo v snopič, ki odebeli klopčič spominov in navdaja z upanjem, da strmine še dolgo ne bodo prestrme.