Nikogar nisem ogrožala in mene ni ogrožal nihče

Izbruhnil je na Kitajskem, v mestu Vuhan, konec minulega leta. Dovolj daleč stran od nas, od naše Slovenije in Evropske unije, da tudi neposredno potem, ko je novica o mladem zdravniku, ki je odkril nov nevarni virus pljusknila v svet, ni vzbudila pretirane pozornosti. Kitajske oblasti so resnost nevarnosti novega virusa uradno priznale šele, ko tega ni bilo možno več prekrivati, skoraj sočasno je za posledicami novega koronavirusa umrl tudi zdravnik, ki ga je odkril, konec tretjega tedna v januarju. Kljub drastičnim ukrepom Kitajski širjenja virusa ni uspelo zajeziti, scenarij, da bi bolezen ostala na Kitajskem je postal izključen in v naslednjih tednih je bolezen, ki jo je povzročal nepoznani virus, postajala vse bolj globalna. Ni ji bilo mar meja, še hitreje od nje same, pa se je širil strah pred njo. Strah pred nemočjo in nevednostjo kako se ji zoperstaviti. Strokovnjaki po vsem svetu ne vedo kako nalezljiva je, kakšna je njena smrtnost, kako se širi, kdo, če sploh kdo, je varen pred okužbo, kakšno je okrevanje po bolezni, ali bodo preboleli postali imuni itd. Zdravila ni, cepiva ni, bolezen  COVID-19 ni primerljiva s SARS, MERS, prašičjo gripo, ebolo itd., vlade in zdravstvene sisteme držav po celem svetu je izbruh bolezni našel bolj ali manj nepripravljene. V le dobrih dveh mesecih od odkritja virusa se je v 114 državah po celem svetu okužilo 118 tisoč ljudi, več kot štiri tisoč jih je umrlo in Svetovna zdravstvena organizacija je 11.3.2020 razglasila pandemijo. Svet se sooča z novim izzivom v zgodovini nalezljivih bolezni, zaradi ogromnega števila prebivalcev na zemeljski obli, bi bili lahko soočeni z rekordnimi števili obolelih in mrtvih.

Po neobljudenih in nepoznanih potkah in stezah sem hodila

Iz zgodnjega otroštva se spomnim preproste mamine razlage o znamenjih, mimo katerih so nas vodile vsakodnevne poti in, ki naj bi nas na kaj spominjala ali pa na kaj opominjala. Med ona manjša in manj lepo poslikana so sodila kužna znamenja, ki so obeleževala množične grobove umrlih, iz časov ko je po naših krajih morila kuga ali po so jih preživeli postavljali na koncu in začetku vasi potem, ko se je bolezen umirila. Seveda si takrat nisem znala predstavljati kaj pomeni pet stoletij in več nazaj v preteklost, kakor tudi ne, da se je izraz kuga v preteklosti uporabljal za vse nalezljive bolezni, in sicer ravno zaradi najbolj znane epidemije kuge, ki je v intervalih pustošila skozi srednji vek. V Evropi naj bi umrlo 30 - 60 odstotkov takratne populacije in pomeni največjo naravno katastrofo, ki je kdajkoli prizadela človeštvo. Po Evropi in tudi Sloveniji je največ kužnih znamenj postavljenih v zahvalo, da se je črna smrt, kakor so kugo tudi imenovali, za vedno umaknila. Neredko so bile iz zahvale zgrajene tudi cerkve, pogosto posvečene sv. Roku, zavetniku kuge, med najbolj znane poslikave na to temo cerkva pri nas v tem obdobju verjetno sodi Mrtvaški ples iz cerkve sv. Trojice v Hrastovljah. V prenekaterih mestih po Evropi in Sloveniji so kužna znamenja postavljena v sama središča mest, številna danes sodijo med pomembno kulturno dediščino.

Mnogo bližje, čeravno za takratno otroško pojmovanje sila deleč nazaj, se je slišalo za pol stoletja staro bolezen gripa, ki je pustošila ob koncu vojne. Ampak izraz gripa je bil takrat že v rabi in zato bližji, in pa čas te bolezni so moji stari starši preživeli in se mi verjetno pripovedi prav zato niso zdele tako zelo strašljive. Ne spomnim se, da bi kasneje v šoli karkoli slišali na to temo, seveda danes vem, da so se moji starši, tete in babica pogovarjali o španski gripi, za katero je ob koncu prve svetovne vojne zbolela tretjina svetovnega prebivalstva, umrlo naj bi okoli 50 milijonov ljudi, po nekaterih virih celo do 100 milijonov ljudi.

Potem se je sredi mojih najstniških let zgodila grozljiva bolezen črne koze, ki je izbruhnila v Jugoslaviji, natančneje na Kosovem. Spomnim se, da je bil to čas pred velikonočnimi prazniki, saj sem iz Berlina, kjer sem takrat živela, želela za praznike domov. Ni šlo, meja z Avstrijo je bila zaprta za vse, ki niso bili cepljeni, praznične dni smo nato preživeli v slovenskem domu, kjer smo se Slovenci tudi sicer zbirali ob koncih tedna. Bojda so tudi takratne kosovske in jugoslovanske oblasti, kar se rado in pogosto zgodi ob izbruhih epidemije, oklevale in odlašale z razglasitvijo. Vendar, ko sta bila prvi šok ob prepoznanju situacije in nepripravljenosti, saj je bil izbruh popolno presenečenje, mimo, so oblasti sprejele učinkovite ukrepe in bolezen uspešno zajezile. Cepljenih je bilo kar 18 od 22 milijonov takratnih prebivalcev Jugoslavije, zbolelo jih je 184, umrlo 40, nihče v Sloveniji. 1. maja 1972 je bil razglašen konec epidemije in s tem tudi zadnji izbruh črnih koz v Evropi.

Španski gripi sta v prejšnjem stoletju sledili še azijska in hongkonška, ki sta skupaj terjali nad 2 milijona življenj. V novem tisočletju se svet sooča z novimi epidemijami; sars, ptičja in prašičja gripa, ponovnim izbruhom ebole, aids, tudi vsakoletni davek navadne gripe ni zanemarljiv. Skratka, dobro da človek o teh stvareh ne razmišlja prav pogosto, vznemirjanja in strahu imamo že od onih drugih vsakodnevnih bolezni, ki so tukaj in zdaj, veliko, veliko preveč, da pa jih občasno ozavestimo je nemara prav, da se zavemo svoje šibkosti ...

... kjer nisem srečala nikogar in mene ni videl nihče

... in suhih travah

Danes, ko tole pišem, v ozadju poslušam včerajšnji velikonočni Bucellijev nastop v prazni milanski katedrali. Tudi nekaj simbolike je v tem nastopu; Milano je glavno oromesto italijanske pokrajine Lombardije, ki je postala prvo in največje žarišče bolezni v Evropi. Novi virus jo je tudi najhuje prizadel, število okuženih v celotni Italiji se približuje 160 tisoč, umrlih je več kot 20 tisoč, globalno pa je na današnji dan potrjenih skoraj 1,9 milijona okužb, umrlo je preko 118 tisoč ljudi v 185 državah.

Začetek izbruha virusa v Italiji se je zgodil 20.02.2020, kar je pomenilo tudi, da imamo Slovenci bolezen tako rekoč na pragu. Prva okužba se nam je zgodila dva tedna za Italijo, 4. 3. 2020 in pričakovano, prišla je iz Italije. Če so bile nekatere druge vlade v sosedstvu samo nepripravljene na izbruh virusa, pa je bila naša vlada za nameček tudi v odstopu. Tako smo bili državljani v obdobju sprejemanja začetnih ukrepov proti zajezitvi širjenja virusa tudi v negotovosti ali bomo šli na volitve ali se bo na pogorišču bivše vlade oblikovala nova vlada. Zgodilo se je slednje in le dan po razglasitvi epidemije v državi smo dobili tudi novo vlado. Situacija ni bila stresna samo za državljane, pač pa tudi za vlado, saj je morala ob običajnih čiščenjih po vladnih uradih in službah poskrbeti tudi za nadaljevanje ukrepov proti virusu. V ta namen je ustanovila Krizni štab RS, ki je predlagal vladi v sprejem ukrepe v zvezi z zajezitvijo širjenja virusa. Dolgost življenja Kriznega štaba RS je trajala deset dni in v tem času so bili med sprejetimi ukrepi tudi takšni, ki so neposredno vplivali na življenje državljanov; ukinjen javni avtobusni in železniški promet, opusti se množično testiranje ljudi na okužbo dihal, spremlja se le tiste, ki potrebujejo hospitalizacijo, zaprejo se gostinski lokali, prepove se neposredna prodaja neživilskega blaga, živilskim trgovinam se skrajša delovni čas, prav, kakor tudi poštam, bankam bencinskim servisom in lekarnam, prepove se zbiranje na javnih površinah ... Skupaj z že veljavnimi ukrepi predhodne vlade, ki je zaprla vse šole in vrtce, omejila obiske v domovih za ostarele, prepovedala potovanja v kritične države, prepovedala večje prireditve, je bil nabor omejitev že zelo izdaten in zdelo se je da "Ostani doma" ni le fraza in da bomo z disciplino res zmogli. Število okuženih je medtem naraščalo, zgodile so se prve smrtne žrtve, posamezna ministrstva so pripravljala ukrepe za omilitev posledic gospodarskega mrka in pomoč najbolj ranljivim posameznikom, potem ko je vlada zamrznila izvajanje proračuna. Najzahtevnejši projekt vlade je bila nabava zaščitnih sredstev, kajti svetovni trg s tovrstno opremo je dobesedno podivjal, slovenska skladišča pa so bila izpraznjena ter seveda maksimalna podpora zdravstvu ob pripravah na pričakovano zahtevno situacijo, ko bo potrebno v bolnišnice sprejemati številne bolne in ko bodo bolnišnične kapacitete postale premajhne, še zlasti tiste za obravnavo najbolj kritičnih bolnikov.

... med cvetjem

Posvetovalna skupina strokovnjakov, ustanovljena za pomoč ministrstvom pri oblikovanju prvega zakonskega paketa za pomoč prebivalstvu za blažitev posledic epidemije se je intenzivno lotila priprave tako imenovanega protikorona paketa. V državnem zboru je bil po nemalo zapletih 2.4.2020 sprejet. Vreden tri milijarde evrov, namenjen državljanom in gospodarstvu, z veljavnostjo za nazaj, od dneva razglasitve epidemije dalje. Po premierjevih besedah je temeljna vsebina in namen protikorona zakonskega paketa, da »zamrznemo obstoječe stanje na način, da ohranimo ljudi, delovna mesta, gospodarske potenciale, znanstveno-raziskovalne potenciale, potenciale v znanosti in kulturi, potenciale države in družbe nasploh, da bo lahko vse to normalno funkcioniralo po tem, ko bo nevarnost epidemije uspešno premagana.« Ob razpravi o zakonu v državnem zboru se je pokazalo najmanj dvoje; vlada je med izrazito ekonomske ukrepe potisnila dva člena, s katerima bi policiji podelila nova pooblastila, s čemer se opozicija ni strinjala, češ da gre za namero vzpostavitve policijske države, v razpravi sami pa so se zopet nakazale že videne delitve na naše in tiste, ki to niso, kar za državljane v teh zahtevnih časih vsekakor ni prav nič vzpodbudno. Skoraj hkrati je vlada sprejela tudi odlok o prepovedi gibanja s katerim je med drugim prepovedala gibanje izven občin bivanja, ali stalnega ali začasnega, ki je prizadel marsikaterega državljana, ki se je zelo disciplinirano držal vseh začasnih ukrepov vlade. Odlok je po mojem mnenju nesorazmeren, po mnenju nekaterih pravnikov pa tudi neustaven. To sem zapisala, ker vse vladne ukrepe spoštujem, ker sem jih zagovarjala, tudi ob nekaterih zdrsih kot so rokavice da ali ne, maske da ali ne, ker grem v trgovino v času, ki je namenjen starejšim, čeravno čakam v vrsti, ker je nakupovalni čas preskopo odmerjen, ker čakam v vrsti na pošti, ker je odpiralni čas prekratek, ker nisem mogla overiti podpisa na upravni enoti in sem šla k precej dražjemu notarju, ker spoštujem vse higienske ukrepe, ker sem praznično potico spekla in jo razdelila med družino, ker se ne družimo, že od vsega začetka ne, ker sem imela specialistični pregled, ki je odpadel, jaz pa sem nanj čakala dolgo in težko ..., še bi lahko naštevala, ampak samo še najhujše, česar se najtežje ampak dosledno držim, da ne morem objeti in pocrkljati vnukov na katere sem zelo navezana. In potem stopi v veljavo odlok, ki mi prepoveduje zapustiti Ljubljano, prepove mi da se zapeljem do vznožja hriba, odkoder po neobljudenih poteh in stezah po gozdu, med pomladnim cvetjem, ob poslušanju ptic, lahko v miru hodim. Ne, ni pravično in tudi ni potrebno. Nikogar nisem ogrožala in mene ni ogrožal nihče, ko sem prva dva tedna po razglasitvi epidemije počela prav to.

... z razgledi in pogledi

Morda tudi ali prav zaradi tega pišem o svojem videnju in doživljanju časa, časa kot ga še ni bilo. Časa, za katerega upam, da se bo kmalu končal, čeravno me je časa, ki prihaja za tem časom tudi strah. Strah neenotnih in kaotičnih ukrepov pri izhodu iz izrednih razmer, v kakšni kondiciji se bo po izhodu iz koronakrize znašlo gospodarstvo, kako se bo pobralo že pred krizo neusklajeno in slabo organizirano zdravstvo, kdaj in s kakšnimi žrtvami bo aktivno prebivalstvo vrnilo milijarde, ki se v imenu koronakrize porabljajo. Tudi odnosi in razmerja na evropski in svetovni ravni ne napovedujejo dobrih časov; poleg gospodarskega šoka smo priča krhanju nekaterih povezav, odkritim napadom na vodenje nekaterih svetovnih organizacij, na koliko solidarnosti bodo posamezne povezave pripravljene pristati, itd. Edina vzpodbudna novica v tem kaotičnem času je, da se epidemija pri nas ni razširila v razsežnostih, kot so ocenjevali in pričakovali. Da bi vsaj tudi ostalo tako.

Bašeljski vrh - vendarle

Oblaki nad Krvavcem so se kravžali, ampak tam, kamor sem jaz namenjena, je bilo videti prav lepo. Po pričakovanju tudi na potki; pomladno na začetku in zima na vrhu, da bodo pa razgledi tako pičli, se pa nisem nadejala.

Ob prihodu na Kališče modrine na nebu ni bilo več, Storžičev vrh se je začel skrivati, ni se pa čisto skril, saj sem ga prav lepo nagovorila, da bi ga rada pofotkala nekoliko od bližje, saj vendar ve, da dokler ne odvrže snežne odeje, jaz k njemu na obisk ne morem. In sta me takole počakala, da sem se jima približala; dominantnež na levi in moj današnji cilj, na desni, naslednji posnetek pa je že z vrha mojega Bašeljskega vrha.

Gaz je bila lepo narejena, za posedanje na vrhu je preveč pihalo, četudi znani pogledi, so vedno nekoliko drugačni in prav rada sem pogledala na sosede ter se ob tem spomnila številnih obiskov nanje in tudi vseh onih, ki so me spremljali, kadar nisem bila sama. Ja, spomini se nabirajo in vesela sem tega, saj često pogrejejo dušo, še zlasti kadar se po stezah potikaš sam s svojimi mislimi. Rada imam takšna pohajanja in ne, prav nič daljša se mi ne zdijo, kot če hodim z družbo. Čaj v pokrovčku se mi je medtem ohladil, dolijem vročega, spijem in se odpravim navzdol, iz zime v pomlad.

Pot po robu

Ko smo večer pred turo razmišljale kam bomo  naslednje jutro šle; ali na zasneženi Tolsti vrh ali morda proti Slovenski Istri, kjer kupujemo oljčno olje, da bi obnovile zaloge, je zmagal tretji predlog, rob Trnovskega gozda, oziroma pot po delu planote, tik preden se le ta dobesedno prekucne v Vipavsko dolino. Po delčkih smo jo sicer že prehodile, saj po njej poteka Slovenska planinska pot, v celem kosu pač še ne. Začele smo na Predmeji, končale na Colu, Pot po robu je pot dobila ime. Poteka po razgibanem kraškem svetu, zdaj na odprtem in travnatem, hip zatem izrazito pečevnatem, pa v redek gozd zavije, da za tren razglede vzame. Ovije se okrog vrtač, preči škraplje, ogne se bornim zaplatam rodovitne prsti, ki so jo pridne kmečke roke že bogve kdaj ogradile, da bi pridelke pred srnami in prašiči zavarovale. Pelje stran od prepadov, tako da se brez skrbi predajaš razgledom; razgledom na notranjost planote, na kuclje, ki jih boš moral še prehoditi in one, ki so že ostali za teboj, predvsem pa na dolino, ki se vsa osončena razteza dobesedno pod tvojimi nogami in onstran nje čez griče pogled seže vse do morja ... "Nebeško," razmišljam, ko na klopci pred Otliškim oknom posedamo. "Koliko lepega na kupu, pa saj bi bilo tudi, če bi šle v Istro ali pa na Tolsti vrh ali pa kam drugam. Toliko različnosti podob našega edinstvenega kotička na tem planetu nam je dano. Ali sploh znamo ceniti kako veliko imamo, kljub svoji majhnosti? Kolikšen del teh dragocenosti bomo znali, zmogli predati svojim vnukom? Zagotovo ne vseh. Prav na tej planoti, kakor tudi marsikje drugje, se število človeških duš manjša. In če vemo, da šele sobivanje človeške duše in duše narave osmisli sobivanje, potem strah še zdaleč ni odveč."

Kazen za zapečkarstvo

Ko si len, iščeš vse mogoče izgovore in opravičila za svojo lenost. Še tako nedolžen kašelj ali nahod ti prav pride, pa zoprno vreme, predstava, da je potka po kateri bi šel hodit nemara vsa blatna ali celo poledenela, tudi dobra knjiga, pa še bi se kaj našlo. Tudi to, da letošnja zima ni prav nič zimska itd. Pa se mesec ali dva naenkrat odvrtita in ko slaba vest končno zmaga, se zaženeš. Ampak dobesedno, v strm breg, in s pobožno željo, da pavza le ni bila tako dolga, da ne bi zmogel. Se domislim one tablice v Mačah, ki do Doma na Kališču obljublja dve uri, tri in pol pa do Storžiča, čeravno gre za dobrih 900, oziroma 1500 višincev. Nekaj podobnega se spomnim tudi s poti na Svinjak ...

Se odločim za Kališče, ne zaradi tablice, saj sem vedela, da še v boljši kondiciji tej časovnici nisem kos, temveč zato ker sem predvidevala, da je pot kopna. Da bo lep dan, je sprva kazalo, pa se je vreme kaj kmalu sfižilo, no potka pa je bila res ne le kopna, tudi suha. Na uro nisem prav dosti gledala, sem se pa na izhodišču prepričala, da me spomin ne vara.

Sem uživala na poti in niti nisem imela nekih težav, ko pa sem prisopihala na planino Spodnje Kališče in me je zagrnila gosta megla, sem brez pomislekov obrnila. "Ne v takem mi pa res ni nujno, da rinem še naprej," je bil sila primeren izgovor.

Z bolečinami v mišicah in kolenih sem se soočila šele naslednji dan in seveda sklenila, da bi bilo pred ponovitvijo mogoče bolje opraviti kakšen kilometer po PST, morda stopiti na Šmarno goro, povsem nepričakovano pa se je zgodila še Gradiška Tura.

Letošnja zima

20.02.2020 pogled na Vipavsko dolino

Konec februarja in začetek marca sta se zgodila ob koncu tedna in sneg je zapadel, v hribih. Pogumno odločim preveriti kondicijo v snegu na Kališče, če bodo pa razmere dopuščale morda celo do Bašeljskega vrha. Odlično je šlo, le idiliko novozapadlega snega je zopet požrla megla in pri tablici, kjer je bilo gazi konec, obrnem.