Golica in Dovška Baba ter vse, kar je vmes

Le pičle pol ure od izhodišča me loči od gornjih pogledov. Vedno, kadar začnem na Križovcu in se čez Pusti rovt namenim na greben Karavank, komaj čakam, da pridem izza ovinka in jih uzrem. Tudi prvi pogled na Golico, kamor se bom danes najprej odpravila na obisk, je bil z rovta privlačen in vabeč. Na sedlu Suha, pri mejnem kamnu številka ena, pa so ga ozaljšali skodrani oblaki.

Ljudi danes nisem srečala. Komaj rojeni močerad mi je prečkal potko in na mravljišče izredno velikih, pridnih mravljic sem naletela, med njimi je bila ena še prav posebno prizadevna. Dvakrat sem splašila srnice, celo kavke me niso obletavale, kot običajno.

Vzpenjajoč se proti Golici in s pogledi obrnjenimi predvsem proti dvema kraljestvoma onstran Save, sem razmišljala, domala na glas: "Le kako gre lahko nekdo kar mimo, brez da bi videl te zasnežene vrhove, ki kipijo proti nebesni modrini in da ga ne spreleti ob njih lepoti, čeravno jih gleda le od daleč? Kako čudno, da se mu ne utrne želja, da bi se povzpel tja gor in si ves navdušen ogledal to čudo od blizu? In ali ne ve, da bi tam v tihoti, sede na skali, osupnil nad doživetim in videnim ter bi se mu milo storilo, ker bi se moral vrniti? Oh, in kako nebeško lepo je razmišljati o ponovnem obisku ali kako ti dušo objame toplina, ko pogledi prikličejo spomine?"

Najlepše so videti vsi skupaj, potem pa jih nekoliko približam; najprej vrhovi nad Krmo, sledijo tisti, ki se dvigajo nad Luknjo, potem najvišja Škrlatica v imenitni družbi svoje skupine in Razorja, tem se v naslednjem pogledu pridruži še Špik, njemu pa še en velikan nad grebenom Ponc.

Tudi h Korošcem se uzrem in nazaj po prehojenem grebenu s severa, kjer je podoba Golice bolj zimska in seveda naprej po grebenu proti zahodu in mojemu oddaljenemu in s te strani špičastemu vrhu Dovške Babe. Vmes se oglasim še na Hruškem vrhu in Kleku, čigar grapce in sneg v njih, ki se včasih zadrži vse do časa cvetenja narcis, me ne skrbijo, saj imam potrebno opremo s seboj.

Snežni jeziki in grapce na pobočju Kleka se izkažejo za lepo prehodne, kakšen pogled namenim zopet nazaj Golici, Struški in grebenu proti Stolu in se odločim, da Klek tokrat obidem, ker imam zelo pičlo odmerjeno količino tekočine in sem čaj že na Golici, ko sem ugotovila, da je steklenica z vodo ostala doma, začela redčiti s snegom. Nad strmalmi Jeseniške planine kar hitro pridem do sedla Rožca.

Pogledi s sedla so mimo nanešenega snega namenjeni najprej Hruškemu vrhu in Dovški Babi. "Oh, je še daleč," pomislim in se poigravam z mislijo, da je možen sestop v dolino z vrha Hruškega vrha. "Ampak potem pa to ni to, kar sem si zadala" in odženem takšno razmišljanje ter se že na sedlu veselim zamaška čaja in kave, ki si ju privoščim zgoraj. Proti severu se pokaže lep pogled na Koprivnjak, proti vzhodu na Klek in jugozahodu na razposajene oblačke nad Julijci. Ves čas vzpona na vrh se veselim obljubljene tekočine, kljub temu pa ne prezrem mejnega kamna številka sto. Začela sem namreč z enko na sedlu Suha.

Po precej dolgem in zasluženem počitku ter užitkarskem martinčkanju na klopci, ugotovim, da rdeča lučka na fotoaparatu pomeni določeno preobremenjenost, zato shranim le tiste poglede, ki jih še nimam; Planina pod Golico in Španov vrh nad njo, s Stolom v ozadju, naslednja slikca prikazuje Gornjesavsko dolino z Jesenicami. Pogled na greben in pot do Dovške Babe se mi ne zdi tako zelo oddaljen, da bi ga ne nadaljevala, četudi vem, da najprej sledi nekoliko spusta.

Prav na vrhu Dovške Babe mi uspe shraniti le še pogled nazaj na prehojeno pot, ovekovečiti lepotico Kepo in uzreti, kako globoko se grezijo velikani z začetka poti v dno doline Vrata, na izteku katere se vidijo polja in hiše v naselju Mojstrana, več kot tisoč metrov pod menoj.

Precej dolgo je bilo tole moje današnje popotovanje in pot pestra in prav nič enolična; od široke kolovozne do čisto ozke, ki je bila lahko s suhim listjem in odmrlimi iglicami posuta ali gruščnata ali vsa od svežih trav zelena in mehka. Izmenjavala se je mokra in blatna ali celo snežena, z ono od vetra posušeno, kjer prav nič ni treba paziti, kako bo noga stopila. Ja, pa tudi ovijala se je okrog po pobočju ali pa se je nesramno strmo zagnala naravnost po grebenu na vrh. Spuščala in dvigovala se je med sedli in vrhovi, zdaj premočrtno, zdaj v okljukih, čez travnata pobočja, med rušjem in golimi macesni ali skozi gozd, kjer je veter vršal v krošnjah, debla pa so presunljivo ječala in je sem ter tja priletelo kaj z vrha dreves, tako, da me je bilo strah, da kaj ne pristane na moji osiveli glavi. Večji del poti je potekal med in ob mejnih kamnih, občasno so jo zaznamovali belo-rdeči krogci, ponekod so jo omejile opasti ali pašne ograje, bila je od divjih prašičev razrita, prečila je melišče, snežišče, strme trave, obrobljali so jo cvetlični aranžmaji. Prav po čipkasti obrobi telohov različnih odtenkov, belo-rumenih kronc, svilenih podleskov in žarečega resja ter dišečega volčina mi bo ostala za vedno v spominu.