Hodila sem torej po grebenu proti vzhodu. Po mehki in z iglicami posuti poti, obrobljeni z resjem, ki se je bohotilo ob njej in čigar iglice so bile v odtenkih temno zelene pa vse do srebrne barve. In za ovinkom sem naletela na skrotovičene korenine porasle s svetlo zelenim mahom, med njim pa šopki zlatih jesenskih trav, iz katerih so se rojevale nove pomladne krhke bilke, ki so oznanjale, da bodo zdaj, zdaj prerasle one stare. Ko je greben postal skalnat in se je bilo z eno roko celo potrebno prijeti za čvrsto skalo, je potka svojo podobo na mah spremenila. Tudi vzpenjala in spuščala se je, kakor se za vsako grebensko pot spodobi, nanjo pa so padale sence vitkih debel bukve, ali pa skuštranih krošenj borovcev, sem ter tja tudi grmička brinja ...
Pogledi so uhajali nazaj na prehojeno pot, proti zahodu so se v daljavi svetili Julijci, na jugu so se med podgorskimi vasmi razprostirala polja, v daljavo pa tostran pogled ni segel. Proti severu je na začetku seveda najbolj izstopal greben Stola, ki sta ga kasneje zamenjali Begunjščica in Vrtača.
Številne klopce so pričale, da greben ni osamljen. Ob pogledih na znamenja sem se spomnila ovčarja Marka, tudi rožic in živalic ni manjkalo, čeravno čisto brez zalezovanja ni šlo.
V dolino Završnice sem se vračala po svoje in prispela na cesto pri informativni tabli za Titovo vas. Ob poslušanju Završnice sem razmišljala, kako različna dva obraza mi je danes ponudil greben: glas civilizacije je iz podgorskih vasi segal vse do grebena, vlak je bil glasnejši od avtomobilov, helikopter je krožil nad Jesenicami; na nasprotni strani pa med prepadnimi skalami mir in tihota. Daleč spodaj se občasno pokaže modrina jezera, če le nekoliko zavijem pod greben na severni strani, petje ptic preglasi hrumenje z juga in gamsi se ne dajo kaj dosti motiti. Mogoče se mi je zdelo vse še lepše, ker sem kar štirinajst dni manjkala. Ja, takšni dnevi so za spomin za čas – tisti čas, ki je omenjen na skali pod Špičko ...
GBP je vedno privlačen..
OdgovoriIzbriši