Meglena prst

Precej obetajoče se je v zgodnjem jutru začela današnja zgodba. Žal, jo je vse prehitro prekrila siva in mokra nadloga, ki bi jo danes v celi naši deželici le stežka našli, no, jaz sem jo.

Tukaj potuhnjena nadloga prekriva le Bohinjsko jezero

Sonček je ravno posijal v slikarsko Sorico 

Od korita dalje le še megla. Gosta in siva se je preganjala med bukvami, za hip postala bolj mlečno obarvana in prižgala plamenček upanja, da je premagljiva. Pa ni bila. Ko sem prišla iz gozda med redko ruševje in okraste trave, med katerimi so se občasno pokazali grmi resja, si je zaželela družbe. Izbrala si je sunke vetra in prve solze iz nevidnih oblakov. Tako vse do vrha in celotno pot nazaj.

Samo tukaj gradijo takšne

Še dobro, da je dovolj velika in je nisem zgrešila. Zadrževala se pa tudi nisem
prav dolgo. 

Nekoliko drugačen dan je bil danes. Ni pa bil slab. Ogrela sem se šele onstran Soriške planine, kjer je termometer kazal 17,5 stopinj, ob sestopu na izhodišču v vasi Kal pa le ubogih 7.