Kobilja glava

Niso redki gorniki, ki že leta hodijo v gore, a ko jim omenim 1475 m visoko Kobiljo glavo v Spodnjih Bohinjskih gorah,  me nemalo začudeno gledajo. "Le kje je to, saj vendar poznam celoten greben," je  pogost odgovor, kadar pogovor nanese na lepote Tolminskih gora, kakor jih na oni strani grebena imenujejo domačini. Tako jih imenujem tudi sama, vse odkar sem jih nekoliko podrobneje spoznala. Izredno enoten greben v naravi predstavlja mejo med Gorenjsko in Primorsko in razvodnico med Savo in Sočo in je prav toliko bohinjski kot tolminski, le obiskovalcem iz osrednje Slovenije je severna bohinjska stran bližja in zato poimenovanje po Bohinju logično. V nekem krivičnem obdobju je greben pomenil tudi konec slovenskega ozemlja in takrat zagotovo nikomur ni bilo mar, kako Slovenci na drugi strani grebena, v neki drugi državi, imenujejo svoje gore; znani so namreč zapisi izpred prve svetovne vojne, ko so greben tudi uradno imenovali pravičnejše, in sicer Tolminsko-Bohinjske gore. Tudi meni se z imenom ni zdelo nič narobe, dokler sem med pohajkovanjem po grebenu vasice na prisojni strani  grebena, ki so bile videti kot gnezda pripeta v belih stenah peči, pogled nanje pa skrivnosten in privlačen, gledala le s ptičje perspektive. Sedaj pa, ko jih poznam od Bače do Ruta in Granta ter z vsemi zaselki vmes, do Zadlaza in Čadrga preko Raven in številnih planin med njimi in ko vem, da so življenja ljudi skozi stoletja zaznamovale tudi njihove gore, je prav, da jih kličejo po imenih, ki so jim jih oni nadeli. Gore, ki se dvigajo neposredno nad posameznimi vasmi, imenujejo enostavno Peči.

Pogled na del zasneženega grebena od Tolminskega Kuka do Vogla. Spredaj desno Žabiški Kuk, levo Tolminski Migovec, kakor jih je videti z vrha Kobilje glave.

Morda nekoliko preveč besed o imenu, se mi pa zaradi boljšega razumevanja zdi povsem vmesno, ker se Kobilja glava nahaja na južni strani Tolminskih gora in je edina pomembnejša vzpetina izven glavnega grebena na tej strani ter zato imeniten razglednik. Do morja se danes sicer ni videlo, smaragdni trak Soče se je svetlikal doli v dolini, na drugi strani so se meglice dvigovale nad pobočjem Kolovrata in se nad Matajurjem zgostile, da smo njegov vrh lahko le slutili.

Na zahodu se greben Tolminskih gora preko prevala Prehodci nad zatrepom doline Tolminke navezuje na Krnovo skupino.

Najlepše poglede danes pa je ponujal prav greben Tolminskih gora. Od najvišjega Tolminskega Kuka na gosposki in najmogočnejši Vrh nad Škrbino. Nato čez preval Globoko na vrh smučarskega Vogla in dalje proti vzhodu do piramidastega vrha Rodice. Prosojne meglice so nam nekoliko v skrivnost ovile nadaljevanje grebena čez Raskovec do Črne prsti. Od tod dalje pa le še silhuete, ki so se kazale v smeri proti vzhodu
vse do sredogorskega Ratitovca.

Pot na Kobiljo glavo je danes potekala čez severno pobočje navzgor in po južnem navzdol. S planine Lom, kjer poleti s planino Kuk izmenično pasejo in za moj okus izdelujejo najboljši sir, smo se napotili po sprva skoraj vodoravnem kolovozu na severna pobočja, nato pa po travah in skozi slikovit bukov gozd precej strmo na vrh Kobilje glave. Sestopili smo v smeri planine Stador.

Na vsak tako lep dan, preživet v čudovitem okolju in v dobri družbi, se kasneje vedno spominjam z veseljem in z občutkom hvaležnosti, saj vsakomur ni dano ...