Steze In Sledi: Klek in Hruški vrh

Včasih se odpravim v goste na kakšen prijazen vrh, pa se zgodi, da pridem do vrat in niti ne potrkam niti ne vstopim. Da se nekoliko oddolžim, moram včasih kar k dvema na obisk in danes za nobenega nisem vedela, kakšne volje me bo pričakal, še manj, h kateremu naj se najprej odpravim. "Se odločim, ko pridem na Hruško planino", si rečem že pred sedmo uro na izhodišču, kajti lepo vreme so nam vremenarji napovedali le še dopoldne. Na planini sem zmedena, ker namesto jasnine vidim le megle, ki so se preganjale in nizke oblake, ki so zavili moja dva vrhova do nevidnosti. S kotičkom očesa pa le opazim, da je sneg pod robom sedla Rožca skorajda preminil in zato se usmerim proti vzhodu.

Na planini nekaj malega modrine proti zahodu

... in prav nič proti vzhodu

Pogled nazaj

Do Mokotove bajte je šlo res skoraj po kopnem, na sedlu pa sem pričakovala ogromne zamete. Vsako leto se tam najdlje sneg obdrži in viden je tudi iz doline. Vidljivostna situacija pa je bila obratno sorazmerna oni iz doline; nič se ni videlo nikamor, le proti Kleku so megle malo izgubljale na gostoti. Sila močan veter, ki je pihal iz Slovenije, si je na vso moč trudil dvigajoče se megle nagnati nazaj v Avstrijo. Nisem bila prepričana, ali mu bo uspelo ali pa bo prej odpihnil mene.

Povabilo na Mokotovi bajti. Se odločim za desno.

Proti Kleku

Proti Hruškemu vrhu

... in naprej čez Babo do Kepe

Kar se da hitro stopim v smeri Kleka, ker moč vetra je na sedlu najmočnejša ter se veselim, da mi ne bo treba natikati derez, saj me je kljub rokavicam zazeblo v prste, a še preden dobro zakoračim v strmino, je sonce prižgalo eno majceno lučko. Tej je sledila večja in še ena in tako naprej. Ozrem se okrog; nikjer drugje, samo tukaj. Izvlečem fotoaparat in hitim, hitim. Motivov je toliko, da se obnašam kot otrok, ki so ga presenetili z ljubo igračo, ki kar naenkrat ne ve, kaj bi z njo. Hkrati pa se počutim, kot se verjetno počuti tat, ko krade. Sonce namreč lahko vsak hip ugasne in igre bo konec. Je tudi res ugašalo in se prižigalo, vse do vrha in še nekaj minutk potem. Pozabim na mraz in veter in meglo za seboj, le še uživam. Se mi je zdelo, da bo to najlepši del današnje ture.

Medtem se nakaže nekoliko jasnine proti zahodu, čisto nič proti Julijcem in skoraj nič proti Golici in naprej proti vzhodu.

Med sedlom Rožca in Kepo

Po grebenu stopim proti vzhodu in spodaj je vse, kar iztržim

Proti Golici

Sledil je sestop nazaj na sedlo in mimo, nad ali pod številnimi opastmi, tudi z globokim vdiranjem proti vrhu Hruškega vrha. Vmes pogled nazaj proti Kleku, pozdrav Izidorju na vrhu, pomaham Dovški Babi na zahodu in Golici na vzhodu in mimo onemoglega macesna in cvetočih pobočij mimo Hruške planine nazaj na izhodišče. Nepozaben dan bo tole, četudi sta se oba vrhova ogrinjala v jasnino, ko sem ju zapuščala.