Med smrekami na Jelovici II

"Ali na Ratitovec, Blegoš ali ponovno na Jelovico," se sprašujem zjutraj med pripravljanjem nahrbtnika. "Se odločim med potjo" si rečem in že med vožnjo po avtocesti obžalujem, da se nisem odpravila nekam proti zahodu. Karavanke od Stola naprej so bile namreč v oblakih, od Golice proti zahodu pa so žarele v soncu. Ko med vožnjo skozi dolino Lipnice za seboj na levi zapustim razvaline Lipniškega gradu in nato še Slovenske Benetke, kakor se zaradi številnih vodnih kanalov in mostov imenuje Kamna Gorica, mi je že jasno, da z razgledi to dopoldne ne bo kaj prida. Zapeljem se na Jamnik, pozdravim že znano cerkvico in se odpravim - ponovno med smrekami, tokrat proti Vodiški planini.

Pot se na začetku zažene v strmino in že po četrt urni hoji postane snežena. Močan veter šumi, kaj šumi, hrumi med vrhovi smrek, da le te glasno ječijo. Občasno potihne. Takrat slišim enakomerno škripanje snega pod nogami, kakšen globok "kra, kra" ali komaj slišen "čiv, čiv".
Zaradi vetra z dreves padajo suhe vejice, storžki, iglice, krpe mahu. Kadar se pot bolj približa robu planote, moč vetra še naraste, jaz pa si želim, da bi razgnal oblake in bi med smreke posijalo sonce. In je.

Robovi planote se strmo lomijo navzdol, tam pa, kjer se sonce upre in je sneg ravnokar odlezel, se kaže pomlad.

Na razgledišču se je veter tako neusmiljeno zaganjal, da mi je komaj uspelo pokukati navzdol. Še nekajkrat sem se povzpela na rob, misleč, da so se oblaki kaj razmaknili. Pa se niso in so zato posnetki Gorenjske s KSA v ozadju proti vzhodu in Karavankami proti zahodu, bolj klaverni.

Ob prihodu na planino Vodice me je presenetila količina snega in razveselila zakurjena peč v notranjosti koče. Seveda je pozdrav veljal več stoletij stari lipi in še nekaj lepega se sramežljivo skriva zadaj na fasadi.

Številni pomniki izpred sedmih desetletij in več, obeležujejo tragične dogodke, ki jih je bilo po teh gozdovih vse preveč. Nekatere med njimi sem našla tudi jaz.

Ko sem nazaj grede pod snegom iskala skalo, na kateri je zapisano, da sem bila nekaj nad 1300 m visoko, je z vso naglico mimo mene zdirjala lisica. Nisem prepričana katera se je bolj ustrašila. Nadaljevala sem brez odkritja in v dolino prispela, ko je nebo postalo modro in je sonce sijalo na stisnjeno Kropo z Begunjščico in Dobrčo v ozadju. Pa sem le dočakala, čeravno sem morala dolgo čakati.