Smreke na Jelovici

Kako in zakaj so nastala naselja pod obronki Jelovice smo se pred pol stoletja nekaj malega naučili v šoli. Zgodovinski zapisi pričajo o resnem razmahu fužinarstva od 16. stoletja dalje, več stoletij pred tem pa je na območju Jelovice poznano tako imenovano gozdno železarstvo, ki je zamrlo proti koncu srednjega veka. Pogoji za nastanek fužin so bili poleg železove rude še voda in pa seveda les. Izhodišče današnjega potepa po Jelovici je bila Kropa, ki je bila tipično fužinarsko naselje, čigar zlata doba je trajala do 18. stoletja, potem pa začela usihati do dokončnega propada ob koncu 19. stoletja. Vodna moč Kroparice je služila potrebam fužinarstva, bojda pa je tudi naselje dobilo ime prav po njej. Mestoma je bila močno spenjena, kakor bi zavrela "v krop", od tod njeno ime in ime Krope. Nekdaj je na Jelovici rasla predvsem bukev, ki pa so jo izsekali za potrebe pridobivanje oglja. Na novo so, zaradi hitrejše rasti, pogozdovali s smreko. Dolg uvod je bil potreben zato, da vemo, zakaj danes na Jelovici prevladujejo smrekovi gozdovi. Zakaj so pa pod smrekami nastanjene zelo številne družine gob, pa morda izvemo ob kakšni drugi priliki.

Ob obisku Jelovice se ne sme spregledati vasi Jamnik, ki je ima dobila po domačinih, ki so v "jamah" kopali železovo rudo. Predvsem pogled na cerkev sv. Primoža in Felicijana, ki se kot podružnica v freisinškem urbarju omenja že leta 1501 in ki stoji na vrhu nad vasjo z zavidljivo kuliso, je izjemen. Fascinanten pogled od cerkvice na gorenjsko ravnico in vršace nad njo pa se je kot motiv pojavljal že v času, ko so se še pošiljale razglednice ...

Nad cesto, ki se usmeri proti Dražgošam, pozornost nase pritegnejo pečine, ki skoraj navpično padajo izpod vrha Bele peči, ki je bila danes najvišji cilj. Vabilu klopce na njenem vrhu v popolnem brezvetrju in toplem pomladanskem soncu, se ni dalo odreči. Pogledi pa so odtavali čez bližnje hribe pod posebne oblake, ki so zakrivali vrhove tanajvišjih v KSA.

Klopc je bilo danes vsepovsod na pretek in kot se spodobi, razgledi z njih nadvse privlačni; naslednja je na Bičkovi skali, sledi pa ona z Dražgoške gore.

Sedanja Jelovica ima status posebnega varstvenega območja, in sicer zaradi ogroženih vrst ptic, redkih živali, med njimi sta občasno celo medved in ris ter pomembnosti visokih barij, kjer rastejo rastline, ki so se prilagodile življenju na revnih tleh. Žal zaraščajo tudi pašniki, ki se najprej spremenijo v grmičevje, kasneje v gozd.

Čeprav je bilo na delu poti potrebno nadeti krplje, so prvi znanilci pomladi, sonce in toplo vreme danes naznanjali skorajšnjo pomlad.
Zopet en lepo preživet dan.