četrtek, 19. marec 2015

Golica

Sem jo kar pogrešala skozi zimski čas in tako lepo se mi je kazala, ko sem jo gledala iz doline ali s Planine pod Golico, pa z Ratitovca, tudi z Jamnika in še od kje, koder sem zadnje čase hodila. Tale današnji pogled na njen vršni greben je nastal na Krvavki, ono drugo podobo pa kažeta obe skupaj proti Planini pod Golico.

Pogled na Golico s Krvavke
Pogled na dve sosedi od Fenca, kjer je tudi današnje izhodišče. Levo vrh Golice, desno Krvavka

Kadar začnem na tem izhodišču, uberem zimsko pot. Po njej se najhitreje dvignem iz objema gozda imenitnim razgledom naproti. Danes onih na drugo stran Save proti Triglavu in Martuljkovi skupini sicer ni bilo, proti zahodu so bili pa celo Googlu všeč.

Vedno zavijem v levo

Po desni se včasih vračam


Skozi gozd ... 
... mimo telohov
... danes na poti le storžki,
... včasih pa še kaj.
Pogled na kočo še iz gozda
Kadar so velikani onstran Save v megli, sta glavna; Klek in Kepa

Takole jih je pa vse skupaj videl Google
Utrinki ob poti so se kar vrstili in mimogrede sem bila pri Koči na Golici. Tam sem tudi srečala edinega pohodnika.








Trenutna različica dostopa na greben se takoj nad kočo zažene naravnost v strmino, ki ne pojenja do vrha Krvavke. Na vrhu naletim na edine stopinje, ki peljejo proti Golici, in sicer iz smeri Male Golice. Za trenutek me prevzame želja po krožni poti, ki pa jo brž potlačim, saj moram najprej priti na vrh. In da nisem bila popolnoma sama, je poskrbel helikopter. Iz-gledalo je, da želi pristati, pa ni. 

Od vzhoda je pripeljal gaz enega samega pohodnika
Proti zahodu moj današnji cilj


Hoja pod grebenom in mimo opasti je terjala nekaj pazljivosti, ni pa bila pretirano zahtevna. Vse do zadnjega strmega pobočja pred vrhom, ki ga je bilo potrebno prečiti in se mi je zdelo, da se lahko vsak čas splazi. Zaplate kopnih delov so pričale, da se je v preteklosti že, zato se ustavim in s pomočjo cepina malo pokukam pod vršno plast mokrega snega. Naletim na ledeno podlago. V glavi se začne dogajati tako kot vedno v podobni situaciji: "Vrh je blizu, le nekaj deset metrov prečenja me loči od njega" in drugi glas, ki pravi: "je treba tudi nazaj in le zakaj vztrajati za vsako ceno". Usedem se na mejni kamen, najprej zaslišim zvonove zvoniti poldne na Koroškem nato še na Planini pod Golico. Roke mi greje vroč čaj in v popolnem brezvetrju in na toplem soncu s pogledi na meglice, ki so se preganjale nad Julijci razmišljam: "Če se odločim narobe in nadaljujem proti vrhu, je lahko odločitev usodna. Če se prav tako odločim narobe in se obrnem, ne bom nikoli z gotovostjo vedela, da je bilo res narobe" in odločim se za slednje.

Nekoliko razkopljem in naletim na led. Se usedem na kamen in 
... gledam zdaj proti vrhu 
... zdaj strmo pobočje 
Julijci v ozadju, Dovška Baba pod oblačkom
Pogled na prehojeno pot in  
... greben nazaj proti Krvavki. Struška in Stolov greben v ozadju
Pomaham še na Koroško in se obrnem proti vzhodu 


Sem že nazaj na Krvavki

Še spust do koče, en pogled proti vzhodu in nazaj na izhodišče.


Sem vesela, da sem se tako odločila. Lepo preživet dan, čeravno ne bom nikoli vedela, ali sem se prav odločila.


5 komentarjev:

  1. Prav si se odlocila,verjemi meni in svojemu instinktu! Vrh boš še velikokrat lahko obiskala, v nasprotni odločitvi je pa to velik ?????.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tam je zelo plazovito. Tudi na Krvavki, malo pred M. Golico je prejšnji teden plazilo. Se je videlo iz ceste...

    OdgovoriIzbriši
  3. Če prideš pozimi je belo,če prideš poleti je belo.Lepe slike.
    Lahkih nog na okrog še naprej.

    OdgovoriIzbriši
  4. Če prideš pozimi je belo,če prideš poleti je belo.Lepe slike.
    Lahkih nog na okrog še naprej.

    OdgovoriIzbriši
  5. Krasno! Lepe slike in lep opis. Kako lepo je videti kako se pokrajina spreminja, na Golici sem bila pred tremi dnevi, zelo lepo cveti, teloh, žafran, resje.
    Pozdravček,
    Jasmina

    OdgovoriIzbriši