Sem vedela, da četrta tura zapored, odkar sem prišla letošnjo jesen v Dolomite, ne bi smela biti naporna in zahtevna in da bi se je bilo bolje lotiti potem, ko bi si vzela en dan počitka. Me je pa misel, da se mi vzpon na Heiligkreuzkofel/Sasso di Santa Croce, ladinsko Sas dla Crusc že od leta 2019 nenehno izmika, neprestano dregala, češ le kdaj se nameravaš odločiti. Pa ni bilo samo to; je že res, da sem se sama povzpela tudi že na zahtevnejše gore, tudi v Dolomitih, toda neko posebno strahospoštovanje in veliko hrepenenje sta se nenehno motovilila med že omenjenimi mislimi in posledično sem menda čisto podzavestno odlašala ...
Moja tokratna počitniška nastanitev se je nahajala v dolini Gadertal/Val Badia, natanko nasproti veličastne zahodne stene omenjene gore z vsem imenitnim sosedstvom zraven. Za nameček sem zjutraj z balkona lahko opazovala meglice, ki so se podile okrog skupine, zvečer pa čudesa barv, ki so ob zahajajočem soncu odsevale s stene, vse dokler sence umirajočega dne, od zelenega vznožja čez meli in skale niso splezale do vrha. Hip za tem je paleta barv z gore izginila in že jo je objel mrak in mraz prihajajoče noči, harmonija kontrastov barv pa je kar nekako lebdela v moji zavesti. O nadzemski podobi tega prizora pišejo številni gorski navdušenci, zato jaz ne bi, iz preprostega razloga, zagotovo videnega ne bi znala ubesediti in zato je bolje, da sploh ne poizkušam. Sem pa ob tej predstavi na predvečer mojega vzpona odločno sklenila, da je nastopil trenutek, ko moram iti na ta dolžnostni obisk.
 |
| Zjutraj, |
 |
| ... podnevi |
 |
| ... na predvečer |
Spanje te noči je bilo vznemirjenju primerno; bolj dremanje in še to na obroke, in o kakšni spočitosti zjutraj ni bilo niti sledu. Poznam takšne trenutke in me niso plašili, dokončno sem se zbudila ob praskanju ledu z vetrobranskega stekla, že kar jezilo pa me čakanje v vrsti za tremi francoskimi alpinisti ob nakupu vozovnice za žičnico. Najprej so nepotrebno veliko govorili, potem so zbirali denar, na koncu ugotovili, da ima eden od treh zahtevano izkaznico za popust v avtu, in ko ga je gospa za okencem poslala ponjo in vmes ni nadaljevala s prodajo vozovnic, so nestrpneži za menoj že glasno godrnjali. Mene je konkretno zazeblo v roke, kar pa ni bilo nič v primerjavi z mrazom, ki je sledil na poti s sedežnico do zgornje postaje, kjer se je popotovanje zares šele začelo.
Hitra hoja čez redek gozd in melišče do skal me lepo ogreje na delovno temperaturo. Okolje tod postane resnobno, zaradi senčne strani tudi na pogled nič prijazno. Še dobro, da iz opisa vem, da pot dolgo preči proti škrbini, ker grap, žlebov, skalnih reber, pošodranih poličk, na koncu tudi melišča, ni ne konca ne kraja. Vzpenjanje pa je čudovito, saj sistemi varoval in markacije zagotavljajo, da se ni potrebno ubadati z orientacijo in na veliko veselje sonce posije name že nekoliko pred vstopom na zadnje melišče, seveda pa je bogastvo onstran doline in dolina sama, obsijano že mnogo prej. Skupine Marmolata/Marmolada, Sella, Puez, Langkofel/Sassolungo, Geisler/Odle do samotnega Peitlerkofel/Sass de Putia. Vsi so tam že od nekdaj in za vedno, gluhi in nemi v čas ujeti, nenehno in vedno znova občudovani ...
 |
| Sonce je posijalo na zadnji del prečenja pred škrbino |
 |
Razkošje dolomitskih velikanov in stičišče dveh dolin za mojim hrbtom je bilo obsijano celoten
čas vzpenjanja |
Čeprav sem vzhodna pobočja skupine že videla od daleč, me tale pogled na škrbini impresionira. Širni kraški podi, ki padajo proti planoti Fanes, obrobljeni z imenitneži, so prava paša za oči, številnim obiskovalcem, tudi meni, pa ob razgledovanju prija tudi oddih.
Ob posedanju in občudovanju tega posebnega sveta sem že čutila rahlo utrujenost. Morala sem se odločiti ali bom kljub temu zelo hitela, se naprezala in skoraj nič več v miru počivala, da bi mi časovno zneslo obiskati tudi sosednji Zehner/Sasso delle Dieci in se še pravočasno vrniti do zadnje povratne vožnje sedežnice v dolino. Odločanje ni trajalo prav dolgo in je glasilo tako, da se ne odločim za hitenje. Tista urica iz smerne tablice se je nato kar precej potegnila, na vrhu sem imela dovolj časa za posedanje in razgledovanje, tudi že kovanje novih načrtov in nazaj grede sem v miru pofotkala prečenje stene, ki je bila v nasprotju z zjutraj, prav lepo osončena, vsa svetla in prijazna.
Na vrhu so se razgledi še dodatno razprli. Veličastne gore, daleč okrog dokler je segel pogled. Že vsem prej omenjenim so se pridružile še številne nove. Navajam le najvišje in prepoznavne.
 |
| Zehner in Neuner in greben, ki v zelenje preide šele na Kronplatz/Plan de Corones |
 |
| Med Hohe Gaisl na levi in skupino Cristallo na desni, Sextenski Dolomiti, spredaj Pareispitze/Monte Parei |
 |
| Tri Tofane in Lavarella, zadaj levo Antelao, desno Civetta |
 |
| ...in še skupinska |
Pot nazaj je potekala v sončnem ambientu, tudi čez steno. Je skoraj neverjetno, da v tem divjem okolju potka sploh lahko poteka, prvi vtis je, da je vse le v domeni alpinistov. Na moje veselje in veselje še koga, temu ni tako, čeravno so v steni številne plezalne smeri mnogih znanih alpinistov. Alpinist Reinhold Messner je zapisal, da se njegova najzahtevnejša prvenstvena smer v Dolomitih nahaja prav v tej steni.
In na koncu le še obisk cerkvice in spust do sedežnice. Zadoščenje je bilo precejšnje. Velika in prepoznavna gora, ki je ime dobila po romarski cerkvici v svojem vznožju, kamor so ljudje romali že pred več kot pol tisočletja, me je sprejela na obisk in moja duša je bila ob slovesu vsa ganjena in polna hvaležnosti.
