Utrinki iz doline Glinščice

Minulo nedeljo, ko smo se mudile v feratah v dolini Glinščice, je bilo daleč največ pogledov namenjenih morju in Trstu, seveda če zanemarim dejstvo, da same ferate  zahtevajo precej pozornosti. Kljub temu pa so pogledi švigali tudi na nasprotni breg. Tam sem po spominih izpred mnogih let prepoznala le cerkvico na pobočju Malega Krasa in Comicijev greben, spomnila sem se tudi slapa, ki bi moral biti tam blizu ... 

Pogled iz ferate proti morju

Pogled z razgledišča pod feratami na drugo stran soteske

Med tednom sem se vsake toliko časa ubadala s temi spomini, pogledala svoj foto arhiv, kjer nisem seveda nič našla, ker je bilo vse skupaj daleč nazaj in se odločala, da moram dolino prav kmalu zopet obiskati. Priložnost se je ponudila že v soboto.

Izhodišče za tokratni potep je bila vasica Draga in že na prvem razgledišču pod vasjo, potem ko pot zavije navzdol v Botač, sva imeli najino pot onkraj doline kot na dlani; mimo Marijine cerkve do Comicijevega obeliska in naprej po grebenu ter nato po pobočju na skrajni desni rob. Tam sva imeli ob zvonjenju poldneva in ob širnih razgledih kosilo in izdaten počitek med katerim so že padale ideje o naslednjem obisku.

No, še preden sva zavili gor k cerkvici sva ob spominskih tablah v Botaču rekli nekaj o nekdanjih mejah, pa ob razvalinah ob vodi ugotavljali, da gre verjetno za nekdanji mlin, po poti proti slapu Supet naju je spremljala glasba, ki je odmevala med stenami in sta jo predvajala dva vznesena plezalca, očitno zelo vesela nad preplezano smerjo. Tudi sicer je bilo plezalcev v prepadnih stenah na obeh straneh doline veliko, med njimi tudi tako ogretih, da so plezali kar "zgoraj brez". Res nenavadno toplo vreme za ta letni čas in popolno brezveterje sta že tako čudovit dan še polepšala. K slapu se nisva spustili, ker sva nekaj že tu spodaj morali pustiti za naslednjič, sva pa imeli srečo, da sva lahko pokukali v notranjost sicer zaklenjene cerkve.

 

Po spustu nazaj v dolino sva se na drugi strani na pot, ki poteka po opuščeni železnici in pripelje nazaj na izhodišče, povzpeli po kolesarski poti. Enkrat vmes, še preden sva prečkali mejo,  sva si privoščili kavo in se oziraje okrog in okrog obljubili, da zagotovo še prideva.

Po Poti ob žici okrog Ljubljane

O Poti ob žici, imenovani tudi Pot spominov in tovarištva, kratko PST,
https://sl.wikipedia.org/wiki/Pot_spominov_in_tovari%C5%A1tva ,  je največ slišati tisti konec tedna pred 9. majem, ko se nanjo vsako leto poda več deset tisoč pohodnikov in tekačev. Ker ne maram gneče, sem ob priliki omenila, da bi jo prehodila izven tega časa in ni bilo treba dvakrat reči ... Zbrale smo se na zadnji februarski dan, ki naj bi bil hkrati tudi zadnji sončen in topel dan, kakršnega se niti april ne bi sramoval, pred ohladitvijo in oblačnostjo v začetku marca.

Pot obkroži mesto Ljubljana in v glavnem poteka po ravnem, izjema je vzpon čez Golovec. Na poti ni veliko asfalta, hoja je prijetna, urejeni drevoredi so precej pogosti, ponekod je pot speljana skozi naselja, ker je pač bila Ljubljana nekoč manjša. Na poti so kontrolne točke na katerih se zbirajo žigi na v ta namen izdanih kartončkih in številne klopce, kjer se noge pretegnejo, iz nahrbtnika pa priromata malica in seveda obvezna kava. Napolnjeni kartončki se nato predložijo društvu Timing Ljubljana, le to pa potem podeli "medalje". Zna biti precej vzpodbudno za otroke, me pa smo se spominjale svojih začetkov hoje v hribe, saj smo tudi nekoč po hribih zbirali žige. V lepem dnevu in prijetnem klepetanju smo se imele super, tako da sem celo na fotke nekoliko pozabila. No za prvi vtis sem pa le nabrala nekaj utrinkov.