sobota, 31. avgust 2013

Srednja Ponca

Po dveh tednih gorniške neaktivnosti (o razlogih v nadaljevanju) sem izbrala goro na katero je speljana strma potka iz Tamarja in kjer me že vrsto let ni bilo. Srednja Ponca je pravšnja, da ugotovim v kolikšni meri mi je neaktivnost zamerila moja kondicija in, ali je počitek dobro del mojemu kolenu. Kondicija se potuhne, ker je tura sicer intenzivna, a kratka, koleno pa je zahtevalo mediatorja, ki sliši na ime Nalgasin in tako smo vseh pet ur vsi trije zelo složno delovali.

Iz doline Tamar res že nekaj let nisem naredila ture, nazadnje pred več leti na Jalovec, zato je bila odločitev toliko lažja. Prav Jalovec, ki se dviga nad zatrepom doline, ki jo tvorita dve mogočni gorski verigi, daje dolini tisto magično privlačno podobo, ki naredi nepozaben vtis na slehernega gornika. Tudi tokrat so se prvi sončni žarki že zjutraj dotaknili samo njegovega vrha.

Še sonce mu je posebaj naklonjeno
Nekateri detajli na poti tudi po več deset letih ne spremenijo svoje podobe in ko jih ponovno uzreš, se jih spomniš kakor dobrih starih znancev.


Vrh je namenjen počitku in užitku. Tukaj si dominantni vlogi razdelita že omenjeni Jalovec in Mangart.
Dva velikana in dva grebena iz niza zaželjenih tur

Da je izbrušen kot kristal pravijo oboževalci

Eno najveličastnejših severnih ostenij navpično prepada v dolino Belopeških jezer. Vršna kupola je prepoznavna od koderkoli...

Višja sestra moje današnje Srednje Ponce sliši na ime Visoka Ponca. 


Sedaj pa še o projektih, ki so bili v zadnjih dveh tednih pomembnejši od mojih gora. Najprej smo kuhali marmelado, ker so se slive odločile predčasno dozoreti. Sladkali se bomo celo zimo.


Daleč najpomembnejši dogodek, ki sem mu tudi posvetila največ pozornosti, pa je bil zagovor diplomskega dela našega tamlajšega sina. Svoje delo je opravil navdušujoče in za zaključek se je med drugim spodobilo posladkati z domačimi piškotki.  Peka piškotkov s tem neponovljivim namenom je bila posebna.

Pred pričetkom zagovora

... in čestitke mentorja in članov komisije 

Piškotki, piškotki

Ob šampanjcu pa so teknili obloženi kruhki
  

nedelja, 25. avgust 2013

Zagorelec

Zagorelec in Šmihelovec sta bila včeraj v načrtu, a izteklo se je drugače. Ni mi šlo od nog kot bi si želela in do planine Zapotok sem porabila poldrugo uro časa z vsemogočimi izgovori za ustavljanje. Počivam, žeja me, vmes jem Lindtovo pregrešno drago čokolado, zebe me, razmišljam o vzrokih za slabo počutje; od premalo spanja do preveč ovinkov čez Vršič, ali utrujenost od štirih tur v osmih dneh, ali sem pojedla vsa zdravila, kaj sem včeraj jedla ali počela narobe? Odgovora ne najdem, vlečem se dalje in prav nič nisem vesela svoje klaverne podobe. Planina je že obsijana s soncem, spet počitek, na soncu se ogrejem, spet pijem in sklenem nadaljevati vsaj do križišča obeh poti na Bavški Grintavec. In je šlo, ne kot po navadi, pa vendarle. Pri prečenju melišča, kmalu za omenjenim križiščem, začnem oprezati za možicem, ki bi me povedel navzdol proti že od daleč vidni stezici na drugi strani grape. Zaman, zato se na primernem mestu spustim navzdol, ujamem stezico, ki me pripelje na preval Čez Lužo, od tod nova stezica, ki pripelje na z gruščem in balvančki obrobljeno travnato ravnico pod grebenom in ki kar vabi, da bi se človek brez slabe vesti ulegel, strmel v modro nebo ali bele pečine Šmihelovca in Bavškega Grintovca. "To razkošje si privoščim ob sestopu" si rečem in nadaljujem najprej do sedelca in potem med številnimi planikami po res lahkem grebenu na vrh Zagorelca. Že med vzponom s prevala predvidim dva možna  pristopa na vrh Šmihelovca, oba sta precej strma, eden bolj gruščnat, drugi travnat, za nobenega nisem prepričana, da je pravi. Na vrhu Zagorelca pa se dokončno odločim, da je tale vrh za moj današnji potencial energije, več kot dovolj.
Na njem se zadržim dooolgo, v dolino sestopim šele, ko tudi na sosednjem vrhu poneha vriskanje, in ko sončni žarki ne sežejo več v Zadnjo Trento.


Današnji cilj Šmihelovec na levi in Zagorelec na desni strani

Na križišču

Dvoglavi Šmihelovec in travnata ravnica

... s stolom ali mizo, morda ležalnikom

Dva pristopa, tale je travnat

...in ta gruščnat

Docela lahek vršni greben je bil poln rož






Pogled z vrha v dolino Bavšice, proti Bovcu in kaninskim goram

Loška stena, pred njo greben Pihavcev, med njima skrita idilična Bala, spredaj Jelenk in Skutnik,
... za njima Zadnji Pelc in čisto zadaj Mangart
Greben Mojstrovk in Vršič

Onstran Vršiča bogatija od Prisojnika do Triglava, pod grebenom , ki deli Trento, pa se stiska  Zadnja Trenta

Med Triglavom in Lepim Špičjem, spredaj Zapotoški vrh in Srebrnjak

Proti jugu je širši pogled zastiral Bavški Grintavec

sobota, 17. avgust 2013

Golica in Klek

Zjutraj svojim novim gojzarjem, medtem ko jih mažem z zaščitno kremo, govorim, da gremo samo do Golice in naj bodo prijazni do mojih občutljivih nog, če pa bo sožitje res čisto nemogoče, se pa obrnemo že prej.  S seboj vzamem dodatne obliže in se odpeljem do Planine pod Golico. Pot do  Koče pod Golico ob lepih razgledih, in tudi tisti del skozi gozd, mine kot bi mignil in šele ob kavici v koči se zavem, da sem na čevlje kar pozabila. Sledil je vzpon na vrh, v mislih pohvalim prilagodljive čevlje in logično je bilo, da nadaljujem navzdol do Jekljevega sedla in se povzpnem še na Klek. Pogled proti zahodu je kar vabil po nadaljevanju, vendar se usmerim navzdol proti Jeseniški planini, ker sem popoldan pričakovala obisk. Na Rožci za silo obrnem in popravim smerno tablo, še kratek postanek in zelooo dobra kava pri pastirju in k cerkvi na Planini pod Golico smo prispeli hkrati; sinova iz doline z avtom, jaz peš s planine. Dan smo ob dobrem poznem kosilu in družinskem klepetu zaključili v restavraciji  "Ejga".  Zopet bo en čisto navaden dan  ostal v lepem spominu.
Pogled na Kočo pod Golico

Razgled z vrha Golice, Klek v ospredju

Jeseniška planina, pod njo Planina pod Golico s Španovim  vrhom, zadaj Stolov greben

sreda, 14. avgust 2013

Velika Martuljška Ponca

Kadar se mi posreči kakšna posebno lepa tura, tale včerajšnja na VMP to vsekakor je, sem vedno znova navdušena in vesela, da hodim v gore. Pa ni nujno, da je gora  zahtevna v tehničnem smislu in v smislu kondicije in orientacije, lahko je tudi nižja in pozabljena, prezrta v senci bolj znanih sosed ali pa preprosto med gorniki ne tako zelo popularna. Včasih je že navdušujoča sama potka, ali pa zgolj dejstvo, da kakšno zaraščeno in zapuščeno pot sploh najdem. Veliko štejejo tudi razgledi,  bolje povedano, ko se razgledujem in ko prepoznam tudi one ne najvišje, pa še kakšen zelo oddaljen vrh, me prevzame neke vrste posebno zadovoljstvo. Gamsa in svizca se razveselim, prav kakor kavke, in one rožice, ki raste dobesedno iz skale, enako kot planjave narcis ali zaplate največjih planik.  Na vrhovih rada posedim in uživam, včasih pa je potrebno v dolino pohiteti. Ni mi odveč, če so pristopi naporni in dolgi, nekako mi jih uspeva izbirati primerno moji fizični pripravljenosti. Kadar dlje časa ne morem v gore, pravim, da zbolim, moji bližnji pa, da je skrajni čas, da spet grem, ker sem že tečna. Pa še nekaj je, nobenih želja nimam po obisku visoko zvenečih imen po tujih gorstvih, ker če pozno začneš hoditi v gore, je eno življenje prekratko za obisk vseh, ki nosijo slovenska imena.

Goram v Martuljkovi skupini marsikateri gornik posveča posebno pozornost. Ne le, da njihovi  često špičasti vrhovi kipijo zelo visoko proti nebu, tudi njih grebeni so izjemno naostreni in predvsem severne stene skoraj navpično padajo globoko na strma melišča v zatrepe krnic. Planine v tej skupini so redke, še bolj planinske koče, markiranih poti je le za vzorec. V starejših vodnikih so bile te gore skoraj izključno domena alpinistov, ki so kljub visoki stopnji krušljivosti kamenine, preplezali pomembne smeri. Zaradi vsega navedenega so te gore zelo nedostopne, veliko je vrhov in grebenov kamor se gorniki brez alpinističnih znanj ali spremstva alpinista sploh ne smejo podati. Gneče torej v teh višavah ni, niso pa redki tisti, ki se stalno vračajo potem, ko so spoznali razkošje lepot teh velikanov, skrivnostne "poti", ki  vodijo k njim in med njimi, bogastvo razgledov z njihovih vrhov in bučanje vode s slapov v njihovem naročju. Med temi častilci sem tudi jaz.  Velika Martuljška Ponca se ponaša s prostranim 2602 m visokim vrhom in meni ga je včeraj uspelo obiskati .