nedelja, 28. junij 2020

Na skrajnem severu Dolomitov

Poletje letošnjega leta se je začelo v gorah, natančneje v Dolomitih. Nekoliko stresno na začetku spričo ugibanj o odprtosti meje z Italijo, oziroma Avstrijo in tudi vremenske napovedi so obetale vse od sneženja do lepega vremena. Zmagal je pogum, zgodil se je odhod in na celotnem potepu smo imele en sam deževen dan, na mejah pa kot, da koronavirusne bolezni ni nikoli bilo ...

Razgledni 2839m visok Durrenstein/Picco di Vallandro v Brajiških Dolomitih se je zgodil prav na prvi poletni dan. Iz doline je videti kot čisto pravi dolomitski velikan, s planote, kamor pošilja svoja južna pobočja in od koder vodi pot na njegov razgledni vrh, pa je njegova podoba zelena in cvetoča in oglašanje kravjih zvoncev zamre šele visoko gori pod grebenom. Nemara bi bila serpentinasta pot celo nekoliko dolgočasna, če ne bi tik za hrbtom, onstran cvetočih pašnikov na planoti Platzwiesen/Prato Piazza, v številnih odtenkih rdeče, ki sojih tokrat ozaljšale še zaplate snega, proti modrini neba kipela čudovita Hohe Gaisl/Croda Rossa, bojda najtežje dostopen tritisočak v Dolomitih. S pridobivanjem višine na naši poti je rasla tudi njena lepota, odkrivati pa so se začeli tudi številni drugi sosedje, bližnji in daljni, poznani in neznani, že obiskani ali še željeni, tudi  številni nedosegljivi, dokler na vrhu na dveh in pol straneh neba ne zavladajo dolomitski lepotci, na preostalih pa oni iz Visokih Tur.

 Pobočja Durrensteina po katerem vodi pot proti vrhu

Hohe Gaisl na nasprotni strani,

... višje se ji pridruži pogled na skupino Cristallo, proti zahodu pa na Brajiške Dolomite in naprej

Križ na vrhu Durrensteina 

Hohe Gaisl z vrha 

Sextenski Dolomiti



Tukaj daleč zadaj tudi Monte Pelmo in Civetta
Proti severu



Proti severozahodu tudi Muntejela de Sennes - nesojeni cilj naslednjega dne


Ko sem lansko leto z vrha Seekofel/Croda del Becco odvrnila pozornost od slikovitega jezera Pragser Wildsee/Lago di Braies, v čigar gladini se gora ogleduje na severni strani, je name v nasprotni smeri  močan vtis naredila obsežna visokogorska planota prepredena s potkami in okrog in okrog obrobljena z meni neznanimi vrhovi, saj sem takrat od bližnjih prepoznala le zgoraj omenjeno lepotico Hohe Gaisl, seveda z nasprotne strani od včerajšnje. Teoretična raziskava me je seznanila, da gre za visokogorsko planoto Sennes, ki je del obsežnega Naravnega parka Fanes-Sennes-Prags. Območje parka zajema najsevernejše dele Dolomitov, nekateri oboževalci Dolomitov jih uvrščajo kar med najprivlačnejše dele celotnega gorstva, tudi zato je bil obisk zahodne sosede Seekofela, Muntejela de Sennes med prvimi cilji junijskega obiska Dolomitov. Žal se ni izteklo po načrtih in smo prišle le do koče Munt de Sennes. Kljub temu je bil obisk planote popoln, vzpon na  Muntejele pa samo prestavljen, zagotovo ne za dolgo ...


Lanski pogled na planoto


Tokratno pot začnemo pri koči Ra Stua na istoimenski planini. Pozdravijo nas živali na paši, ki pozvanja z zvonci, žuborenje vode v gorskih potočkih, ki so zdaj stisnjeni med skalne čeri, takoj za tem pa se deltasto razlijejo čez zelene travnike, in rožice, ki v najrazličnejših združbah zaživijo svoje kratko življenje. Temno zelene smreke z redkimi macesni vmes obkrožajo pašnike, nad njimi se proti modremu nebu dvigajo gore. Človek bi lahko sedel dol, občudoval in se čudil, poslušal in bil radosten nad življenjem samim. In potem bi legel vznak in bi ves prevzet strmel v čudovitost narave, in toplo sonce, ki je naravi pravkar vdihnilo življenje, bi ogrelo njegovo dušo, nemir bi pregnalo iz nje in pozabil bi, da je želel nadaljevati svojo pot...















... Potem pa bi mu bilo žal, če ne bi nadaljeval po poti naprej in navzgor na planoto Sennes. V takšno pretresljivo lepo okolje se namreč izteče pot, ko pripelje na planoto do Rifugio Sennes.




Zavoljo mojega slabega počutja smo me pot nadaljevale, kot že rečeno, ne do končnega cilja, temveč le do Mount de Sennes nad katero se dviga Muntejela de Sennes. Kljub temu smo bile nad pohajanjem navdušene in si bile tudi edine, da je en obisk te obširne planjave v tako osupljivo lepem okolju zagotovo premalo.


Nad travniki planine Munt de Sennes se dviga Muntejela de Sennes

Vzhodna soseda Croda del Becco/Seekofel

Proti gorski skupini Lavarela

Hohe Gaisl/Croda Rossa in Cristallo

Ob povratku smo zakrožile po eno dolomitsko razglednico do jezera Misurina. Potep je bil sklenjen in v naše počitniško stanovanje smo se vrnile z željo, da se meni zdravje vsaj ne poslabša.




Rotwand

Villgratner Berge, tudi Deferegger Alpen, so gorska skupina, ki na jugu zaključuje Visoke Ture. Njene sosednje skupine v gorstvu so vse bolj poznane; Rieserfernergrupe na zahodu, Venedigergruppe na severu in Schobergruppe na vzhodu. Dve tretjini gorstva pripadata Avstriji, ena tretjina Italiji, vrhovi ne dosegajo višin vrhov iz sosedstva, manj je koč, manj žičnic, manj cest, manj turizma. Predvsem po številnih planinah želijo ohranjati prvobitnost, kulturno dediščino, skrbijo da se krajina ne spreminja z zaraščanjem, da se številne vrste trav, zeli in rož ohranja in daje njihovim mlečnim izdelkom prepoznaven okus ...
Tokrat smo bile nastanjene v eni od dolin, Gsieser Tal/Val di Casie, ki se z juga zajeda v osrčje skupine, iz njenega zatrepa pa vodi nekdanja tihotapska pot na Gsieser Torl/Forc. di Casies. Mimo urejenih planin med cvetočimi in dišečimi travniki in plantažami rododendrona smo se povzpele po tej poti vse do znamenja na škrbini.
Druga tura, ki pa je bila resnejša in višja, snežena in razgledna, polna gorskih potočkov, ki jih je polnil taleči sneg, pa je bila na Rotwand, tudi Rote Wand imenovana. 2818 m visok vrh je silno razgleden, nanj smo se povzpele s sedla Staller Sattel/Passo di Stalle, ki povezuje Antholzer Tal in preko nje Pustertal  z Defereggental, preko njega poteka tudi državna meja med Italijo in Avstrijo in ima posebno vozno ureditev. Sedlo lepša Obersee, ki se v celoti nahaja na avstrijski strani, sedlo deli skupino Rieserferner od Villgratner. Na italijanski strani, v zatrepu doline Antholzer, se nahaja mnogo bolj znano Untersee, torej Spodnje jezero, ki pa je bolj prepoznavno pod imenom Antholzer See z svetovno znanim biatlonskim središčem, kjer se odvijajo tekme Svetovnega pokala.

Vsa cvetoča in dišeča je bila nekdanja tihotapska pot














******************************************************************************************************************************************************************

Začetek poti proti Rotwand

Obersee

Sneg na tritisočakih skupine Rieserferner



Rododendron bosta zamenjala sneg in šumeči ter deroči potočki


Počitek

Da se ne izgubimo

Smer poti je jasna
Križ na vrhu se že vidi

Razgledna tabla na vrhu



Pogled nazaj dol

Gornje jezero na sedlu

Visoke Ture zasnežene

Dolomiti pod oblaki

Zatrep doline Antholzertal z istoimenskim jezerom in biatlonskim centrom v naročju tritisočakov

Z lišaji porasli kamni in balvani, ki so se glede na sončevo svetlobo svetili in spreminjali barve vse od srebrne, preko zlate, do bakreno rdeče, so nas navduševali celotno pot. Počitek na njih in poslušanje ter iskrenje vode v številnih potočkih je bil pravi balzam za oči in ušesa, nekoliko previdnosti je bilo potrebne pri preskakovanju, da ne bi zažuborelo tudi v kakšnem gojzarju, saj so mostički le tam, kjer je nujno potrebno. Čudovita tura za zgodnje poletje, ko je višje gori še veliko snega, prava gorska pomlad se nam je odvijala dobesedno pred očmi in nas razveseljevala na vsakem koraku.