sobota, 21. julij 2018

Tolminske gore

Nekoliko naša odkrivanja bolj in manj skritih in tudi znanih kotičkov Tolminskih gora krojijo popoldanske nevihte, ki pa do sedaj niso naredile večje škode kot so bolj pogosto pogledovanja proti oblakom popoldan in zgodnejše jutranje vstajanje...

Jutranji Tolminski Migovec ima v naročju Tolminske Ravne
 
Sta se zagledali na drugo stran doline Tolminke 

... in imeli kaj videti

... od Stadorjev čez Rdeči rob in Škofič na Batognico, Vrh nad Peski in Krn
ter čez Prehodce na Mahavšček pa vse do Tolminskega Kuka




Pot je res slikovita. Tukaj že vidimo svoj cilj s sosedi

Na grebenu najprej pogled navzdol na planoto Komno,

... in bohinjske veljake nad njo, seveda očak ne sme manjkati








Oni daljni pogledi so bili spričo oblačnosti nekoliko mrčasti, martinčkanje na vrhu pa je popestril letalec, ki je potem, ko se je odpočil prav na vrhu Krna in nam pomahal v pozdrav, odjadral naprej proti grebenu Tolminskih gora.



V naslednjih dveh dneh so se zvrstili še naslednji obiski: med visokimi travami na Kobiljo glavo, s posebnim prevoznim sredstvom čez mlado Tolminko k njenemu izviru, nepričakovan in prijazen klepet z g. Kutinom v Čadrgu ter že večkrat odložen obisk Planikinega muzeja s prikazom izdelave odličnega sira Tolminca nekoč in danes in seveda pestro zgodovino sirarstva na Tolminskem sploh. Kakšen delček Poti miru je dolžnostno prehoditi, seveda je tudi slapov toliko, da je vedno znova lahko drug na sporedu ...

Na poti po grebenu Kolovrata; rožnato in igrivo







S Kobilje glave smo nekaj tistega kar smo že prehodile tudi videle, sama pot med zelo visokimi travami pa tudi ni bila prav vsakdanja.











Legenda pravi, da so se nekoč bohinjski kmetje svoji gosposki uprli. Upor je bil zadušen, moške so obsodili  na smrt, ženskam pa so dovolili oditi, vendar so smele s seboj vzeti le tisto, kar so lahko nesle na hrbtu. In pregovorno preudarne žene so si oprtale svoje može in jih odnesle daleč čez visok greben. Odložile so jih šele v Čadrgu ...

Čadrg je danes vas, usmerjena v ekološko pridelavo hrane, tudi za trg. Na vsakem koraku je čutiti domačnost, urejenost, tradicija in sodobnost se prepletata, mladi smelo stopajo po stopinjah staršev in od njih prevzemajo delavnost in vztrajnost, ki ji dodajajo mladostno zagnanost in sodobna znanja, da delo postaja vsaj manj naporno, četudi ga na gorskih kmetijah nikoli ne zmanjka. V slovenskem prostoru so najbolj znani po izdelavi izvrstnega sira Tolminca, ki ga izdelujejo v lastni sirarni.




Kako se je sir na tolminskih planinah prideloval nekoč in kako se prideluje danes, je najlepše prikazano v Kobaridu v  muzeju "Od planine do Planike", ki pod okriljem Mlekarne Planika predstavlja dediščino planinskega pašništva in sirarstva na Tolminskem.






Medtem ko pišem te vrstice, se je nad zatrepom doline Tolminke razbesnela nevihta, ko pa smo jo obiskale me, je bila vsa spokojna in vabljiva. Skoznjo vodijo številne poti gori v robe Krnove skupine in seveda proti grebenu Tolminskih gora, stene in pobočja pretrgana z grapami, ki strmo padajo v njen zatrep pa pričajo o resnosti teh pristopov.
Tudi rane zadnjega potresa na tem območju še niso zaceljene.

Čez mlado Tolminko


... s prav posebno žičnico

In nato čez planino Prode


... do prav tako posebnega izvira Tolminke










torek, 17. julij 2018

Žabiški kuk

Popotovanje od vzhoda proti zahodu, od lažjega proti zahtevnemu, čez primorska pobočja in skozi prijazne vasice in nato še po grebenih. Kakor se bo morda  komu  zdelo čudno, sem pot res prehodila dvakrat.

Grebensko prečenje je bil oni gorniški cilj, raziskovanje južnih pristopov na posamezne vrhove, spoznavanje vasic, ki gnezdijo na sončnih terasah Spodnjih Bohinjskih gora in jih v enem delu povezuje celo Geološka transverzala, predvsem pa pristen stik z ljudmi teh idiličnih vasic in še lepših planin, ki so  ljudem še ne davno nazaj dajale dobršen kos kruha, če ne edinega, pa so moje popotovanje obogatili. Življenje v teh idiličnih krajih je bilo v preteklosti vse prej kot idilično, zato tem bolj razveseljuje dejstvo, da planine, kljub temu da se krčijo, vendarle ostajajo žive. Tudi v tiste vasi, ki so že skoraj izumrle, se vrača življenje, če ne drugače vsaj za konec tedna.

Prečenje sem začela na skrajnem vzhodnem robu Spodnjih Bohinjskih gora, na že bolj sredogorskem Ratitovcu, ki svojo gorsko podobo kaže le nad Selško dolino. Končala sem ga v Krnovem kraljestvu, kjer je bila osrednja pozornost tokrat posvečena njegovim vzhodnim sosedom: Škofiču in Maselniku, ki se ogledujeta v skritem jezeru v Lužnici ter rdečem posebnežu v tem delu skupine - Rdečemu robu. Razgledi z grebena so silno različni; na eni strani kipijo v nebo velikani Julijskih alp, ko pa njim obrneš hrbet, v daljavi uzreš odsev sončnih žarkov v Jadranskem morju. Hkrati lahko opazuješ meglice nad Bohinjskim jezerom in smaragden trak Soče na oni sončni strani. Z istega vrha se zagledaš v bleščeče Blejsko jezero in še senčno Bohinjsko jezero. Na naslednjem vrhu potem, ko Bohinjskemu jezeru obrneš hrbet, v naročju strmega Lemeža uzreš podobo Krnskega jezera...

Gornje vrstice sem napisala pred leti. Od takrat Spodnje Bohinjske gore imenujem Tolminske gore in v njih se od takrat skorajda nisem potepala, do danes. Takrat, pred leti, so nekateri delčki ostali neprehojeni, med njimi vzpon na Žabiški Kuk s planine Kuk, ker takrat so mi pastirji na planini rekli, da je pot zaraščena in da tudi začetka ni moč najti. Pa sem sedaj po mnogih letih izvedela, da temu ni čisto tako in tako smo se danes zjutraj odpravile na to pot. Presenečenja so se kar vrstila; najprej cesta do planine Kuk, ki sliši tudi na ime Podkuk, sploh ni bila tako ozka kot sem imela v spominu, Poleg planine je imel novo ime  tudi naš današnji cilj, ni bil več Žabiški Kuk, temveč Žabijski Kuk. Na planini, kjer sem takrat kupovala izjemno dober sir, ni bilo ne živine, ne pastirjev, največje presenečenje pa je sledilo, ko smo naletele na smerno tablico, ki nas je povabila na Žabijski Kuk in vzorno markirano pot, ki je sledila temu smerokazu. Slikovita pot, ki nas je čez travnik popeljala v gozd in nato čez strmo grapo na vršna pobočja je zgledno počiščena in ponuja čudovite razglede. Najprej sem pomislila, da je zaradi novih markacij izgubila na čarabnosti, ko pa sem videla, da bi ji bilo brez obžaganih vej, odstranjenih dreves in svežih markacij res težko slediti, sem razumela, zakaj je sedaj tako brezhibno urejena. Verjamem, da bo vsakdo, ki jo bo prehodil, hvaležen tistim, ki so ji ponovno vdahnili življenje. Me smo uživale na polno in lahko jo samo priporočamo.