Grebensko prečenje je bil oni gorniški cilj, raziskovanje južnih pristopov na posamezne vrhove, spoznavanje vasic, ki gnezdijo na sončnih terasah Spodnjih Bohinjskih gora in jih v enem delu povezuje celo Geološka transverzala, predvsem pa pristen stik z ljudmi teh idiličnih vasic in še lepših planin, ki so ljudem še ne davno nazaj dajale dobršen kos kruha, če ne edinega, pa so moje popotovanje obogatili. Življenje v teh idiličnih krajih je bilo v preteklosti vse prej kot idilično, zato tem bolj razveseljuje dejstvo, da planine, kljub temu da se krčijo, vendarle ostajajo žive. Tudi v tiste vasi, ki so že skoraj izumrle, se vrača življenje, če ne drugače vsaj za konec tedna.
Prečenje sem začela na skrajnem vzhodnem robu Spodnjih Bohinjskih gora, na že bolj sredogorskem Ratitovcu, ki svojo gorsko podobo kaže le nad Selško dolino. Končala sem ga v Krnovem kraljestvu, kjer je bila osrednja pozornost tokrat posvečena njegovim vzhodnim sosedom: Škofiču in Maselniku, ki se ogledujeta v skritem jezeru v Lužnici ter rdečem posebnežu v tem delu skupine - Rdečemu robu. Razgledi z grebena so silno različni; na eni strani kipijo v nebo velikani Julijskih alp, ko pa njim obrneš hrbet, v daljavi uzreš odsev sončnih žarkov v Jadranskem morju. Hkrati lahko opazuješ meglice nad Bohinjskim jezerom in smaragden trak Soče na oni sončni strani. Z istega vrha se zagledaš v bleščeče Blejsko jezero in še senčno Bohinjsko jezero. Na naslednjem vrhu potem, ko Bohinjskemu jezeru obrneš hrbet, v naročju strmega Lemeža uzreš podobo Krnskega jezera...
Gornje vrstice sem napisala pred leti. Od takrat Spodnje Bohinjske gore imenujem Tolminske gore in v njih se od takrat skorajda nisem potepala, do danes. Takrat, pred leti, so nekateri delčki ostali neprehojeni, med njimi vzpon na Žabiški Kuk s planine Kuk, ker takrat so mi pastirji na planini rekli, da je pot zaraščena in da tudi začetka ni moč najti. Pa sem sedaj po mnogih letih izvedela, da temu ni čisto tako in tako smo se danes zjutraj odpravile na to pot. Presenečenja so se kar vrstila; najprej cesta do planine Kuk, ki sliši tudi na ime Podkuk, sploh ni bila tako ozka kot sem imela v spominu, Poleg planine je imel novo ime tudi naš današnji cilj, ni bil več Žabiški Kuk, temveč Žabijski Kuk. Na planini, kjer sem takrat kupovala izjemno dober sir, ni bilo ne živine, ne pastirjev, največje presenečenje pa je sledilo, ko smo naletele na smerno tablico, ki nas je povabila na Žabijski Kuk in vzorno markirano pot, ki je sledila temu smerokazu. Slikovita pot, ki nas je čez travnik popeljala v gozd in nato čez strmo grapo na vršna pobočja je zgledno počiščena in ponuja čudovite razglede. Najprej sem pomislila, da je zaradi novih markacij izgubila na čarabnosti, ko pa sem videla, da bi ji bilo brez obžaganih vej, odstranjenih dreves in svežih markacij res težko slediti, sem razumela, zakaj je sedaj tako brezhibno urejena. Verjamem, da bo vsakdo, ki jo bo prehodil, hvaležen tistim, ki so ji ponovno vdahnili življenje. Me smo uživale na polno in lahko jo samo priporočamo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar