Nit življenja

Zadnjih nekaj dni ne hodim sama po stezah pokritih s snegom.

Z menoj so Žalost, Jeza,  Nemoč, Tesnoba ...

Smrt krivična in prezgodnja, iznenada in brez boja,

za vselej, pretrgala je nedokončano nit življenja ...

Črno-bel Ciprnik (1745m)

Danes ni bilo prav nič barvito, zelo malo osončeno, razgledi pa takšni, da bo treba ponje ponovno. Bog ve kolikokrat že sem bila tam gori,  pa jih še vedno nimam. Je bilo pa zato bolj adrenalinsko; s svežim pršičem poprhana potka je skrivala kar nekaj pasti, predvsem v spodnjem delu in povečana pazljivost je bila namenjena tako poledenelim delom kakor tudi orientaciji, saj so se pod puhec občasno skrili tudi rdeče-beli krogci, ni pa s kranjskogorske strani nihče hodil in tako ni bilo nobenih sledi. Pri spustu proti Planici, je potrebno še vedno zaradi podrtega drevja občasno na kolena ali pa plezati, oboje pa ni prav nič prirejeno izvedbi z derezami. Še za najlažjega se je izkazal vršni del z dovolj snega, še vedno pa ne preveč, da bi bile jeklenice pokrite. Torej, veliko truda za malo videnega, a veliko doživetega.

To je vse, kar je danes ponudil vrh Ciprnika, četudi se je bilo zanj, merjeno v času,  treba skoraj dvojno potruditi. Še nekaj pogledov z vrha Vitranca  in prijetnega počivališča pri Mojčini koči, kjer je celo posijalo napovedano popoldansko sonce. Žal le za hip.

Začetni pogledi kmalu nad izhodiščem so obetali nekoliko več. V Kranjsko Goro pa danes menda sonce ni posijalo, so si pa dan zato polepšali s prireditvijo, katere gosta, Bojana Križaja, je bilo slišati visoko v zasnežene robe.

Še nekaj utrinkov s poti

Z logistiko ob koncu ture se nisem dosti ubadala in nisem vedela kako bom iz Planice prišla v Kranjsko Goro do parkirišča ob Jasni. Tudi to se je dobro izšlo; direktno Planica - Kranjska Gora, vmes pa še prijeten klepet ob pivu. V kranjskogorski cerkvi je ravno odzvonilo dan, ko sem pohod na Ciprnik zaključila tam, kjer sem ga dopoldan začela.

Sneženo Kresišče ( 1839m)

Prvi današnji cilj je bil, dvigniti se nad meglo in oblake. Ko se odločim, da se napotim proti vedno privlačnemu  delu karavanškega grebena zahodno od Kepe, bi bila čisto zadovoljna tudi, če bi prišla le do planine Grajšica, saj so mi pogledi proti nebu na poti do LK za Lepim vrhom, porajali precej mešane občutke, na trenutke celo nekoliko zaskrbljene. Razposajenosti oblakov in njih vragolij se namreč ni dalo predvideti. Zoprne ledene odcepe na poti do koče so omilili prvi znanilci pomladi.

Nad kočo se pot strmo zažene v breg in hitro sem pred odcepom poti za planino Grajšico. Okolica se je v hipu spremenila. Svetloba sončnih žarkov se je razlivala po zasneženih vejah dreves in grmičevju, božala skalne pečine in v snopih padala na sneg na poti, da je bilo videti, kot bi se naravi biseri raztresli iz naročja.

Veselje nad lepoto zimsko odete narave mi je nekoliko kalila misel, da je nadaljevanje brez krpelj skoraj nemogoče, kar mi je ob srečanju pod planino povedal znanec in kar se je ob prihodu na spodnji del planine izkazalo še kako resnično. "Potrudim se do osrednjega dela planine, naredim nekaj posnetkov in se vrnem", sem razmišljala, ko sem se začela pogrezati globoko v sneg. Korak za korakom do kolen in še čez v sneg, prigazim do osrednjega dela planine. Do tja, kjer ima živina poleti vodo v malem jezercu in od koder se tako lepo vidijo velikani onstran Save. Tam tudi posedim, ko v tišini zgodnjega jutra čakam na plašne svizce.

Tokrat se mi je milo storilo, ko sem na vrhu zagledala križ, ki je bil hkrati tako blizu in spričo razmer zelo daleč. Poslikam planino na vse štiri strani neba, popijem nekaj čaja, tudi rozine in oreščki so se prilegli, kar tam sredi planine v snegu in soncu, na enem kvadratnem metru steptanega snega ...

Križ na vrhu Kresišča

Proti zahodu

Proti vzhodu 

Po planini naprej proti severu 

Tedaj pa, misleč, da sem edina na tej prostrani planini, krog in krog obdani z vrhovi in obsijani s soncem, ponovno pogledam proti križu na vrhu in poleg križa opazim človeško postavo. Skozi možgane mi preblisne: "Zagotovo je Avstrijec, ker z naše strani je moja smer pristopa najlažja. To pomeni, da se je na vrh povzpel po zahodnem grebenu, torej se moram jaz prebiti le do grebena, tam pa bom naletela na gaz in pot na vrh mi bo dostopna."

Utrujenost v hipu popusti, stvari pospravim v nahrbtnik, pozabim na sončno kremo in očala, kar se je kasneje  izkazalo za nepremišljeno dejanje in že se pomikam navzgor. Mimo številnih čudes narave, ki jih že jutri ne bo več, počasi in vztrajno. Včasih padem globoko med rušje, da se komaj izkopljem, najlepše utrinke pa vseeno ujamem v objektiv.

Na sedlo prispem istočasno z Avstrijcem.  Poklepetava. Seveda najprej o nadaljnji poti, pa o lepoti dneva, o pretoplem januarju in seveda njegovem psu, ki je ves čas pomenka skakal okrog naju. Posloviva se in jaz jo uberem navzgor, on pa navzdol. Ta del poti je bil bistveno lažji od prehojenega.

V smeri prihoda pogled nase najprej pritegne mogočna Kepa, ki pa je delovala, kot da se bo nad njeno piramido pravkar razbesnela poletna nevihta. Oblaki so bili glavna atrakcija tudi nad grebenom Bavh in nad celotnimi Julijci, na katere je sicer zelo lep pogled.

Proti zahodu so oblaki postajali prijaznejši in dovolili, da je na pomenu pridobila tudi modrina. Pestro pa je bilo tudi na severu; na obzorju je bila nemoč onih najvišjih skrita v objemu oblakov, tisti manj visoki so kukali iz morja megle, najdrznejši pa so plavali  po nebu in se ogledovali v meglenih valovih pod seboj.

Izjemna toplota za ta letni čas in brezvetrje na vrhu ter igra meglic in oblakov, so me zadrževali na vrhu kar lep čas, čeprav je bila klopca globoko pod snegom. Šele misel, da je pred menoj še dolg sestop in pogled na sence v dolini, so me vzpodbudili, da sem se počasi odpravila navzdol. Tudi ob sestopu nekaj utrinkov ter osončen greben Bavh od LK za Lepim vrhom.

Gor grede z nekaj pomisleki, nazaj pa z  nekoliko rdečice zaradi nezaščite pred soncem, celo enim žuljem, a ogromno zadovoljstva in veselja nad doživetim.