Iz pravljičnega izhodišča na Vošco

Srednji Vrh, vasica nad Gozdom Martuljkom, je bila moje današnje izhodišče. Razprostira se na ledeniški polici in naj bi nastala v obdobju turških vpadov, ni pa iz trte izvita tudi ona razlaga o umnosti naših prednikov, ki so zelo dobro vedeli, kje sonce že in še kar greje, medtem ko približno dvesto metrov nižje, doline ob Savi zgodnji pomladni in pozni jesenski sončni žarki ne dosežejo več. Hišice, na kmetijah pa tudi pripadajoče gospodarske objekte, imajo v naročju strmi gorski pašniki, ki ponekod segajo vse do glavnega Karavanškega grebena, danes idilične planine med njimi pa so bile v preteklosti zaradi precejšnje višinske razlike gospodarska nujnost.

Razgledi s Srednjega Vrha so fascinantni, predvsem oni na Martuljkovo skupino onkraj Save, toda danes zjutraj še niso bili s soncem obsijani, so pa zato vsi ostali vrhovi žareli v jutranji svetlobi ...

Proti zahodu greben Ponc. Čisto levo se sramežljivo skriva Jalovec.

Proti vzhodu stranski greben z Mojstrovico in Visokim Kurjim vrhom 

Obširni strmi pašniki nad vasjo

... in življenje na njih.

Pogled v dolino in 

... navzgor proti Kranjski gori

... z verigo Ponc, Jalovcem in Mojstrovko nad njo.

Lepotam jesenskih barv tudi proti severu ni konca, vse dokler kolovoz nad Jureževo kmetijo ne doseže gozda. Čarobne poglede nadomestijo hvaležna razmišljanja o tem, kaj vse mi je dano videti in doživljati ter kako so moje poti v gore v bistvu podobne življenju samemu in primerjava se mi ponudi kar sama od sebe.

Pot nad pašnikom skozi gozd se kar strmo zažene v breg, občasno se za kratek čas položi, zdaj je vsa prijazna in posuta z listjem, hip za tem razdrapana od razdiralne moči vode ali vsa drseča zaradi mokrih korenin. Prav kakor življenje, ki je lahko brezskrbno in udobno, še večkrat pa si je pot življenja potrebno utirati skozi viharje, se ob zdrsih znati pobrati, imeti moč narediti ovinek ali stopiti korak nazaj. Še v nečem vidim podobnost; poti v gorah vodijo najprej navzgor, a višje kot se povzpnemo, bolj globoko moramo sestopiti, vsakokrat, vedno znova in znova, vse do takrat, ko bomo nekoč zadnjič in dokončno, in nihče ne ve, kdaj se bo to zgodilo. In so cilji in poti do njih, ki jih nikdar ne pozabimo, najsi bo, da se nam za vedno vtisnejo v spomin zavoljo lepot ali grozot - tudi v življenju se naužijemo teh in onih in če nas prve osrečujejo in bogatijo, one druge poskrbijo, da smo vedno bolj skromni in modri.

Razmišljanje se je prekinilo, ko sem dohitela gornika, ki je imel pred seboj isto pot kot jaz. Poklepetala sva o čudesih jeseni, pa o bolj ali manj znanih poteh, ki vodijo na vrhove tostran in onstran Save, seveda tudi o vremenu in snegu, ko sva nanj naletela nekoliko pod vrhom Vošce. On se je vračal po poti pristopa, jaz sem nadaljevala po vršnem grebenu proti vzhodu, čez vrh Zajčnika do Blekove planine in se nato vrnila na izhodišče. Seveda sem se prej naužila razgledov, ki so bili daljni in obsežni.

Takole je Google pogledal v daljavo; od Kukove špice do Montaža

Protagonista v duetu 

Jalovec v družbi Mojstrovk

... in Mangart v družbi Ponc

Tukaj jima družbo delata oba zahodna velikana,

... Viš in Montaž

Med Prisojnikom in Mojstrovko pogled čez Vršič na greben, ki deli Trento

Čez Dobrač proti večno zasneženim

Proti vzhodu me je peljala sestopna pot

Sestop po grebenu se je odvil v dveh letnih časih; po južni strani, kjer so sončni žarki še imeli moč, v jesenskem zlatu, na drugi strani steze pa so bila drevesa že pobeljena. Prav tako je bil del same poti kopen, v senčnem delu pa so se odpadle iglice macesnov svetlikale pomešane med snežnimi kristali in nekateri macesni so še sijali v nežni zeleni barvi, temno zelene smreke pa so si že nadele novoletno okrasje. Nad vso to čarovnijo pa je trepetala neskončna modrina neba...

Črno-bel Ciprnik (1745m)

Danes ni bilo prav nič barvito, zelo malo osončeno, razgledi pa takšni, da bo treba ponje ponovno. Bog ve kolikokrat že sem bila tam gori,  pa jih še vedno nimam. Je bilo pa zato bolj adrenalinsko; s svežim pršičem poprhana potka je skrivala kar nekaj pasti, predvsem v spodnjem delu in povečana pazljivost je bila namenjena tako poledenelim delom kakor tudi orientaciji, saj so se pod puhec občasno skrili tudi rdeče-beli krogci, ni pa s kranjskogorske strani nihče hodil in tako ni bilo nobenih sledi. Pri spustu proti Planici, je potrebno še vedno zaradi podrtega drevja občasno na kolena ali pa plezati, oboje pa ni prav nič prirejeno izvedbi z derezami. Še za najlažjega se je izkazal vršni del z dovolj snega, še vedno pa ne preveč, da bi bile jeklenice pokrite. Torej, veliko truda za malo videnega, a veliko doživetega.

To je vse, kar je danes ponudil vrh Ciprnika, četudi se je bilo zanj, merjeno v času,  treba skoraj dvojno potruditi. Še nekaj pogledov z vrha Vitranca  in prijetnega počivališča pri Mojčini koči, kjer je celo posijalo napovedano popoldansko sonce. Žal le za hip.

Začetni pogledi kmalu nad izhodiščem so obetali nekoliko več. V Kranjsko Goro pa danes menda sonce ni posijalo, so si pa dan zato polepšali s prireditvijo, katere gosta, Bojana Križaja, je bilo slišati visoko v zasnežene robe.

Še nekaj utrinkov s poti

Z logistiko ob koncu ture se nisem dosti ubadala in nisem vedela kako bom iz Planice prišla v Kranjsko Goro do parkirišča ob Jasni. Tudi to se je dobro izšlo; direktno Planica - Kranjska Gora, vmes pa še prijeten klepet ob pivu. V kranjskogorski cerkvi je ravno odzvonilo dan, ko sem pohod na Ciprnik zaključila tam, kjer sem ga dopoldan začela.