nedelja, 31. avgust 2014

Celovška špica (2103) m v grebenu Orlic

Orlice, po koroško so to Vorlce, ali Na Vorlcah in pomenijo orlovsko domovanje, se imenuje Stolov severovzhodni greben, ki ga na zahodu omejuje Stolova škrbina, na vzhodu pa sedlo Belščica. Za one, ki obvladajo uporabo plezalne opreme in so vešči plezanja, spada prečenje grebena med najlepše v Karavankah, za nas šodrovce pa so dostopni le nekateri posamični vrhovi. Druga najvišja v grebenu, takoj za 2ll6 m visokim Krkotnikom, je 2l03 m visoka Celovška špica, ki je bila moj včerajšnji najvišji cilj. Na vrh sem se povzpela iz skoraj dvesto metrov nižje Celovške škrbine potem, ko sem si "situacijo" ogledala s Srednje peči.

Pogled na severni greben Orlic s poti na Ovčji vrh, od koder je Celovška špica videti celo višja od Stola. Seveda temu ni tako, je pa med plezalci čislana njena severna stena, ki strmo pada kar 400 m globoko.



Na južni strani grebena se strma melišča izpod prepadnih sten iztekajo v visokogorsko krnico Mel oziroma dolino Kožne. "Mravljice" na potki skozi krnico Mel so pohodniki na Stol, ki je bil tega dne kar precej oblegan. Moja dva posebneža pa sta deležna le redkega obiska.



Letošnji vpisi na Srednji peči (1920 m)
Ob prihodu na Celovško škrbino pozornost pritegne slikovita skalna igla in prvi pogled proti severu - Kozjaku in Celovški koči v njegovem naročju.



Nekoliko negotovosti pred neznanim, precejšnja mera spoštovanja do zahtevnosti pristopa, predvsem pa neizmerna želja, da pridem do vrha, me držijo v nenehni napetosti, ki se venomer sprosti šele, ko pridem na vrh. Ali mi bo sploh uspelo? Križ na vrhu se vidi še daleč, kako bo s ključnim mestom na pristopu na severno stran gore tik pod vrhom in še nešteto vprašanj mi roji po glavi ...  Odložim palice, popijem nekoliko vode, in brez odvečnega obotavljanja nadaljujem do vrha ...

Pogled na vrh iz Celovške škrbine
... in že nekoliko bližje

Pri vzponu so v pomoč možici in tudi sledi predhodnikov. Po prestopu skozi visoko zajedo se znajdem na severni strani gore. Svet je v hipu drugačen. Do nagrmadenih skalnih blokov tik pod obema križema pelje edini pristop, ki je na moje hkratno začudenje in veselje dovolj širok - pričakovala sem namreč ožjega.

Prehod z južne na severno stran gore 
Kratko prečenje nad severno steno je k sreči dovolj široko
Samo še splezati je potrebno čez te bloke
... najprej do zahodnega višjega križa  
... in nato še do vzhodnega z vpisno knjigo

Napetost popušča in odstopa prostor množici najlepših občutkov. Prepustim se jim. Nekaj časa udobno zleknjena samo strmim; zdaj v modrino neba, zdaj v belino nagrmadenih skal okrog in okrog, zdaj v širno dalj onkraj Koroške, zdaj v razbrzdane severne stene najbližjih sosedov. Zmoti me mejni kamen prav na vrhu in glasovi z vrha Stola, že naslednji hip pa kavka, ki je prišla po svoj obrok. Z glasnim vreščanjem privabi še druge ptice in blaženega miru je bilo konec, dokler nismo pojedle vsega kar sem prinesla s seboj.

Navdušujoči so bili tudi današnji razgledi; čez razbito pečevje Krkotnika na Stol in dalje po grebenu na Vajnež in naprej čez Struško in Golico vse do Kepe.





..., čez Kozjak in Svačico na Koroško





Razgledno tudi proti jugovzhodu; zahodna podoba Vrtače z grebenom Košute v ozadju, za njim KSA. Severna podoba ogromnega masiva Begunjščice s Srednjim vrhom in Srednjo pečjo v ospredju.



Vsega lepega je enkrat konec, tudi mojega uživanja na Orlovem grebenu, ko sedim v Avstriji, moje nove čevlje pa kavka zvedavo ogleduje v Sloveniji. Dobro so se odrezali, čevlji namreč, že ker na prvi turi so prehodili več kot 1200 m navzgor, sedaj pa jih čaka še 1100 m sestopa. Tudi do mojih nog so bili prizanesljivi; nič žuljev, nič otiščancev...

Spet en nepozaben gorniški dan na vrhovih brez poti - takšne imam najraje.



Pravkar me je prijateljica Darinka okarala, da objava brez rožic pa že ni prava objava, zato prilagam še nekaj rožic







sobota, 30. avgust 2014

Nad Kranjsko Goro

V četrtek, ko naj bi po daljšem obdobju nestabilnega vremena končno dočakali prvi sončni dan, smo se Vandrovci napotili čez Vitranc na Ciprnik. Naredil se je res krasen sončen dan, vendar šele po dvanajsti uri, ko smo mi imeli turo že v žepu. Prikrajšani smo bili za izjemno lepe poglede na grebene in na doline, ki jih sicer ponuja ta imeniten razglednik, ne pa tudi za dobro razpoloženje na celotni poti  in veselje na vrhu, kamor smo prispeli v res precej gosti megli. Po razglede se zagotovo odpravimo še enkrat, si obljubimo ob zaključku ture Pri Aljažu, ko so se pogovori že vrteli o prihajajočih četrtkih, ko bodo ture postajale vedno bolj jesenske.


Ta zadnji so danes ta prve videli le, ko smo se ustavili. Za hip se nam je nekoliko odkrila Kranjska Gora, vrhovi so vseskozi ostali skriti ...






Ne, ni še ivja, le kapljice so.



Povzpeli smo se od jezera Jasna, vračali pa smo se v Planico. Pot od jezera je markirana, kar je bila za mene novost, dol grede pa ni šlo brez nekoliko plezanja čez posledice žledoloma.



Ob spustu proti Planici uzremo onstran doline tudi nekaj modrine ...


petek, 22. avgust 2014

Ob mejnih kamnih v Rute

Če bi se tisti, ki uživamo v do življenjskem dopustu, pritoževali in jamrali nad letošnjim poletjem in vremenom, ki nikakor ni poletno ter vremenarji, ki izjemno težko napovedujejo nepredvidljive vremenske dogodke, bi bili skrajno sebični in krivični, pa četudi gre za vremenske odvisnike, kakršna sem sama. Krivični do vseh onih, ki jim vremenske ujme uničujejo poljščine, infrastrukturo, degradirajo okolico in kar je najhuje, če so ogrožena celo človeška življenja in njihova domovanja. Tudi do vseh tistih staršev, ki so le s težavo privarčevali toliko, da so svoje otroke za teden dni odpeljali na morje pa je pet dni od sedmih deževalo ali vseh onih, ki so odvisni od poletne turistične sezone, hladno in mokro vreme pa jim je turiste odgnalo. Še bi lahko naštevala; od bolnikov do delavcev na prostem, sezonskih delavcev, reševalcev itd.

Ob takšnem razmišljanju na mojih gorskih potepanjih, ki jih je pač potrebno prilagajati vremenu in nekoliko bolj paziti na mokri skali ali korenini, na razmočeni gozdni poti preko strmega pobočja ali na mokrih travah, so mi misli odtavale tudi v mladost. Bi rekla, da smo v zadnjih desetletjih postali zelo scrkljani. Ko smo z dežniki hiteli na socialistične avtobuse ali se vozili z vlaki Jugoslovanske železnice - marsikdo ni imel postajališča kar za vogalom - v službe, smo bili v dežju že do postaje često mokri, pa se ni nihče pretirano razburjal. Ali še bolj nazaj, ko smo v otroških letih pešačili v šolo več km daleč in ko tudi dežnik tistim, ki so ga sploh imeli, ni kaj prida pomagal, ni nihče pomislil, da bomo celo dopoldne v šoli sedeli mokri, nazaj grede se je seveda pogosto zgodba ponovila, so nas pa vsaj doma skrbne mame hitele preoblačiti ...

Današnja tura po glavnem  karavanškem grebenu od mejnega prehoda Korensko sedlo do Gozd Martuljka je bila zelo podobna človeškemu življenju; pot ni bila označena, samo približno sem vedela kako dolga je in kje bo potekala. Precejšen del po meji med mejnimi kamni, ki so me spomnili na plebiscitarno krivico izpred skoraj sto let, večji del v megli, ko so redki sončni žarki, ki jim je občasno le uspelo premagati sivo nadlogo, nakazovali kanček upanja, da grem, prav kakor v življenju, soncu naproti. Razgledov ni bilo, jih tudi sicer na tej poti ni obilno, so pa zato  zvoki, svetloba, kapljice na travah, trop srnjadi, splašeni divji kokoši, zven kravjih zvoncev, gobani, zaplate modrine na nebu, samotnost poti in občutek, da si s svojo prisotnostjo delček te čudovite narave, povzročili uživanje trenutka sedanjosti. Prijetna vznemirjenost in nekoliko napetosti sta pregnali skrb za prihodnost, zadovoljstvo, vedrina, hvaležnost in sproščenost ob koncu ture pa so zameglili porajajočo se utrujenost. Spet en čudovito lep dan, ki mi ga je podarilo življenje.