Srednji vrh

Med tistimi, ki na njegovem vrhu dolgo posedajo, uživajo v širnih razgledih, miru in tihoti, v vseh letnih časih, sem tudi jaz. Res, da v višino ne doseže niti 1800 m, je pa zato obkrožen z najvišjimi karavanškimi imenitneži, ki se prav od blizu in razkošno razkazujejo. Sam vrh v širino ni prav prostoren, razen na sever, na vse strani pošilja strma pobočja, mestoma je poraščen z rušjem in usesti se na klopco na vrhu, je pravi užitek. Zgodaj spomladi je približno takole; če sedeš tako, da s pogledi objemaš vrhove na severu, so noge še v snegu, če pa se obrneš, ker te zamika pogled proti jugu, moraš to storiti previdno, ker se plazeči domačini kaj radi sončijo na kopnih zaplatah v neposredni bližini klopce. Nekoč, ko sem že drugič naletela na modrasa skoraj na istem kraju, so mi markacisti, s katerimi sem se ob sestopu srečala spodaj v Koči pri izviru Završnice zagotovili, da to pa ni nič nenavadnega, ker vsaj trije domujejo na vrhu. No, včeraj nisem naletela na nobenega, verjetno sem bila prepozna, saj sem bila na popoldanski turi.

Južna podoba Srednjega vrha iz doline Završnice

Mlada Završnica

Vzpon najraje začnem pri Tinčkovi koči, seveda v snežnih razmerah ustrezno nižje, in sicer gor grede običajno uberem pot "čez Zagon", vračam pa se po markirani poti mimo Koče pri izviru Završnice, tako, da Srednji vrh v celoti obkrožim. Nians na strmi poti navzgor je kar nekaj, vsaka pa postreže z res skritimi kotički, ki jih ne odkrije prav dosti ljudi. Meni so prav zaradi tega še posebej dragoceni in tudi danes je bilo tako, ko sem bila ob pravem času na pravem mestu.

Iz objema gozda stopim z desne. Tukaj se še niti ne sluti, kje je prehod čez grapo,
hišica v gozdu na drugi strani in rumena pravljica v skalah

Globoka grapa in veje ovirajo pravljični pogled. Odločim se, da se jim približam ...

Na poti do njih najprej odložim palice, nato še nahrbtnik, splezam nekoliko nad nje in se previdno spustim do teh, ki so bili dostopni. Z eno roko se držim za rušje, z drugo fotografiram. Moram se prisiliti, da se mi roka umiri. Eno samo veselje in navdušenje me prevzema, kar ne morem nehati in trajalo je precej časa, da sem se naužila skrivnostne lepote, ki mi jo je narava danes namenila.

Rožnati pogledi so me spremljali tudi v nadaljevanju poti; barviti, opojno dišeči, še čisto pomladni, kjer je sneg komaj odlezel ali pa poletni na prisojnih pobočjih. Vedno bližje sem bila tudi vrhu in uživaškemu posedanju ob čudovitih razgledih.

Pogled s poti proti Srednji peči 

Tukaj je Srednji vrh videti še daleč - tokrat pogled
na severno podobo 

... tukaj že bližje

Od sedla Šija do vrha ni več daleč

Na vrhu pogled najprej obstane na severnih strmalih in grapah,
ki jih Begunjščica prav z vrha pošilja na dno Smokuške planine

Smokuški plaz. Po njem poteka zimski pristop na najvišji vrh - Veliki vrh,
meni je poznan le adrenalinski letni sestop

Severne grape v smeri Roblekovega doma

... in Roblekov dom nad njimi

Pogled čez vršno rušje na še en Veliki vrh. Tudi njegova trikotna severna stena je strma 

Smučarska Zelenica je obdana z grebeni, zadaj Košuta in Košutica

Tudi južna stran Vrtače se lepo pokonci postavi

... vidi se cepin na njenem vrhu

Nekoliko manj modrine nad Stolom in Orlicami. V ospredju Srednja peč

Dolina pristopa  

Na poti proti Smokuški planini 

... in v gornjem delu planine še nekaj sončka

Pri pastirski koči pa že senca

... in ugašanje dneva

Celovška špica (2103) m v grebenu Orlic

Orlice, po koroško so to Vorlce, ali Na Vorlcah in pomenijo orlovsko domovanje, se imenuje Stolov severovzhodni greben, ki ga na zahodu omejuje Stolova škrbina, na vzhodu pa sedlo Belščica. Za one, ki obvladajo uporabo plezalne opreme in so vešči plezanja, spada prečenje grebena med najlepše v Karavankah, za nas šodrovce pa so dostopni le nekateri posamični vrhovi. Druga najvišja v grebenu, takoj za 2ll6 m visokim Krkotnikom, je 2l03 m visoka Celovška špica, ki je bila moj včerajšnji najvišji cilj. Na vrh sem se povzpela iz skoraj dvesto metrov nižje Celovške škrbine potem, ko sem si "situacijo" ogledala s Srednje peči.

Pogled na severni greben Orlic s poti na Ovčji vrh, od koder je Celovška špica videti celo višja od Stola. Seveda temu ni tako, je pa med plezalci čislana njena severna stena, ki strmo pada kar 400 m globoko.

Na južni strani grebena se strma melišča izpod prepadnih sten iztekajo v visokogorsko krnico Mel oziroma dolino Kožne. "Mravljice" na potki skozi krnico Mel so pohodniki na Stol, ki je bil tega dne kar precej oblegan. Moja dva posebneža pa sta deležna le redkega obiska.

Letošnji vpisi na Srednji peči (1920 m)

Ob prihodu na Celovško škrbino pozornost pritegne slikovita skalna igla in prvi pogled proti severu - Kozjaku in Celovški koči v njegovem naročju.

Nekoliko negotovosti pred neznanim, precejšnja mera spoštovanja do zahtevnosti pristopa, predvsem pa neizmerna želja, da pridem do vrha, me držijo v nenehni napetosti, ki se venomer sprosti šele, ko pridem na vrh. Ali mi bo sploh uspelo? Križ na vrhu se vidi še daleč, kako bo s ključnim mestom na pristopu na severno stran gore tik pod vrhom in še nešteto vprašanj mi roji po glavi ...  Odložim palice, popijem nekoliko vode, in brez odvečnega obotavljanja nadaljujem do vrha ...

Pogled na vrh iz Celovške škrbine

... in že nekoliko bližje

Pri vzponu so v pomoč možici in tudi sledi predhodnikov. Po prestopu skozi visoko zajedo se znajdem na severni strani gore. Svet je v hipu drugačen. Do nagrmadenih skalnih blokov tik pod obema križema pelje edini pristop, ki je na moje hkratno začudenje in veselje dovolj širok - pričakovala sem namreč ožjega.

Prehod z južne na severno stran gore 

Kratko prečenje nad severno steno je k sreči dovolj široko

Samo še splezati je potrebno čez te bloke

... najprej do zahodnega višjega križa  

... in nato še do vzhodnega z vpisno knjigo

Napetost popušča in odstopa prostor množici najlepših občutkov. Prepustim se jim. Nekaj časa udobno zleknjena samo strmim; zdaj v modrino neba, zdaj v belino nagrmadenih skal okrog in okrog, zdaj v širno dalj onkraj Koroške, zdaj v razbrzdane severne stene najbližjih sosedov. Zmoti me mejni kamen prav na vrhu in glasovi z vrha Stola, že naslednji hip pa kavka, ki je prišla po svoj obrok. Z glasnim vreščanjem privabi še druge ptice in blaženega miru je bilo konec, dokler nismo pojedle vsega kar sem prinesla s seboj.

Navdušujoči so bili tudi današnji razgledi; čez razbito pečevje Krkotnika na Stol in dalje po grebenu na Vajnež in naprej čez Struško in Golico vse do Kepe.

..., čez Kozjak in Svačico na Koroško

Razgledno tudi proti jugovzhodu; zahodna podoba Vrtače z grebenom Košute v ozadju, za njim KSA. Severna podoba ogromnega masiva Begunjščice s Srednjim vrhom in Srednjo pečjo v ospredju.

Vsega lepega je enkrat konec, tudi mojega uživanja na Orlovem grebenu, ko sedim v Avstriji, moje nove čevlje pa kavka zvedavo ogleduje v Sloveniji. Dobro so se odrezali, čevlji namreč, že ker na prvi turi so prehodili več kot 1200 m navzgor, sedaj pa jih čaka še 1100 m sestopa. Tudi do mojih nog so bili prizanesljivi; nič žuljev, nič otiščancev...

Spet en nepozaben gorniški dan na vrhovih brez poti - takšne imam najraje.

Pravkar me je prijateljica Darinka okarala, da objava brez rožic pa že ni prava objava, zato prilagam še nekaj rožic