Srednji vrh

Med tistimi, ki na njegovem vrhu dolgo posedajo, uživajo v širnih razgledih, miru in tihoti, v vseh letnih časih, sem tudi jaz. Res, da v višino ne doseže niti 1800 m, je pa zato obkrožen z najvišjimi karavanškimi imenitneži, ki se prav od blizu in razkošno razkazujejo. Sam vrh v širino ni prav prostoren, razen na sever, na vse strani pošilja strma pobočja, mestoma je poraščen z rušjem in usesti se na klopco na vrhu, je pravi užitek. Zgodaj spomladi je približno takole; če sedeš tako, da s pogledi objemaš vrhove na severu, so noge še v snegu, če pa se obrneš, ker te zamika pogled proti jugu, moraš to storiti previdno, ker se plazeči domačini kaj radi sončijo na kopnih zaplatah v neposredni bližini klopce. Nekoč, ko sem že drugič naletela na modrasa skoraj na istem kraju, so mi markacisti, s katerimi sem se ob sestopu srečala spodaj v Koči pri izviru Završnice zagotovili, da to pa ni nič nenavadnega, ker vsaj trije domujejo na vrhu. No, včeraj nisem naletela na nobenega, verjetno sem bila prepozna, saj sem bila na popoldanski turi.

Južna podoba Srednjega vrha iz doline Završnice

Mlada Završnica

Vzpon najraje začnem pri Tinčkovi koči, seveda v snežnih razmerah ustrezno nižje, in sicer gor grede običajno uberem pot "čez Zagon", vračam pa se po markirani poti mimo Koče pri izviru Završnice, tako, da Srednji vrh v celoti obkrožim. Nians na strmi poti navzgor je kar nekaj, vsaka pa postreže z res skritimi kotički, ki jih ne odkrije prav dosti ljudi. Meni so prav zaradi tega še posebej dragoceni in tudi danes je bilo tako, ko sem bila ob pravem času na pravem mestu.

Iz objema gozda stopim z desne. Tukaj se še niti ne sluti, kje je prehod čez grapo,
hišica v gozdu na drugi strani in rumena pravljica v skalah

Globoka grapa in veje ovirajo pravljični pogled. Odločim se, da se jim približam ...

Na poti do njih najprej odložim palice, nato še nahrbtnik, splezam nekoliko nad nje in se previdno spustim do teh, ki so bili dostopni. Z eno roko se držim za rušje, z drugo fotografiram. Moram se prisiliti, da se mi roka umiri. Eno samo veselje in navdušenje me prevzema, kar ne morem nehati in trajalo je precej časa, da sem se naužila skrivnostne lepote, ki mi jo je narava danes namenila.

Rožnati pogledi so me spremljali tudi v nadaljevanju poti; barviti, opojno dišeči, še čisto pomladni, kjer je sneg komaj odlezel ali pa poletni na prisojnih pobočjih. Vedno bližje sem bila tudi vrhu in uživaškemu posedanju ob čudovitih razgledih.

Pogled s poti proti Srednji peči 

Tukaj je Srednji vrh videti še daleč - tokrat pogled
na severno podobo 

... tukaj že bližje

Od sedla Šija do vrha ni več daleč

Na vrhu pogled najprej obstane na severnih strmalih in grapah,
ki jih Begunjščica prav z vrha pošilja na dno Smokuške planine

Smokuški plaz. Po njem poteka zimski pristop na najvišji vrh - Veliki vrh,
meni je poznan le adrenalinski letni sestop

Severne grape v smeri Roblekovega doma

... in Roblekov dom nad njimi

Pogled čez vršno rušje na še en Veliki vrh. Tudi njegova trikotna severna stena je strma 

Smučarska Zelenica je obdana z grebeni, zadaj Košuta in Košutica

Tudi južna stran Vrtače se lepo pokonci postavi

... vidi se cepin na njenem vrhu

Nekoliko manj modrine nad Stolom in Orlicami. V ospredju Srednja peč

Dolina pristopa  

Na poti proti Smokuški planini 

... in v gornjem delu planine še nekaj sončka

Pri pastirski koči pa že senca

... in ugašanje dneva

Na Palec in Zelenjak iz doline Završnice

Moj najljubši pristop do karavanških vrhov zahodno od Ljubelja pa vse do Stola, je po dolini Završnice čez Smokuško planino oziroma Zelenico. Tako je bilo tudi danes, ko sem se po več letih odpravila na Palec in Zelenjak. Ja, ja, leta naredijo svoje; možic, ki nakazuje potko v Suho ruševje stoji nezgrešljiv na odcepu, včasih so ga podirali, rušje je seveda zraslo, v gornjem delu je za čuda zelo na široko izsekano, jaz sem se postarala, samo gore ostajajo nespremenjene, le oblačila si menjajo glede na čas v letu, da so nam obiskovalcem še bolj dopadljive.

Smokuška planina

Zeleno-bela obroba cvetočim travnikom

Jutranji pogledi na Smokuški planini so obetali tudi vremensko idealen dan. Ni bilo čisto tako, bilo pa je samotno, ker tudi živine še ni na paši, tihotno, le veter je občasno privzdignil svoj glas in bilo je cvetoče, cvetoče. Najprej živo pisani travniki vse do Zelenice, sledile so cvetoče oaze med rušjem in na koncu drobne cvetke na dva tisoč metrih. Ne, hiteti se po takih potkah ne da, obstati je treba, se teh lepot naužiti in jih znati shraniti v tisti predal, ki ga odpremo v turobnih deževnih dneh.

Saj se nikakor ne morem odločiti kako naj jih razvrstim in katere naj izpustim in jim naredim krivico. Naj gre tokrat nekoliko po barvah; od prevladujoče rumene preidem na belo

 preidem v rožnate in lila odtenke, teh je seveda največ,

in na koncu še v modre. Nekatere so smo bahavo lepe, druge neizmerno lepo dišijo, številne med njimi so zdravilne, tisto najlepšo prihranim za konec.

Od vsega lepega prevzeta sem šele na vrhu Palca ugotovila, da daljnih razgledi tokrat ne bo, še bližnji so postali bolj oblačni. Naj
prej pa pogled na moja dva današnja vrhova

Palec

Palec, zadaj greben Košute

Zelenjak med Vrtačo in Palcem

Pogled na Zelenjak s poti na Palec

Vrtača in Zelenjak

Vsi trije skupaj z grebenom Na Možeh obkrožajo krnico Suho rušje, mimogrede sem izvedela, da ji domačini rečejo kar Sušruš, ki se na jugo izteka na Zelenico. V ozadju podoba Begunjščice, ki jo kaže v krnico.

 Na Zelenjaku sta dva vrha z dvema vpisnima knjigama, od katerih je tista druga zelooo drugačna. Pogled s severnega vrha na križ, knjiga in utrinek z Žleba, to je sedla med Palcem in Zelenjakom.

Nazaj grede še obisk izvira Završnice, ki s svojimi pritoki nabere toliko vode, da so ga pred natanko sto leti zajezili zaradi potrebe akumulacije vode za prvo slovensko hidroelektrarno.