Na Palec in Zelenjak iz doline Završnice

Moj najljubši pristop do karavanških vrhov zahodno od Ljubelja pa vse do Stola, je po dolini Završnice čez Smokuško planino oziroma Zelenico. Tako je bilo tudi danes, ko sem se po več letih odpravila na Palec in Zelenjak. Ja, ja, leta naredijo svoje; možic, ki nakazuje potko v Suho ruševje stoji nezgrešljiv na odcepu, včasih so ga podirali, rušje je seveda zraslo, v gornjem delu je za čuda zelo na široko izsekano, jaz sem se postarala, samo gore ostajajo nespremenjene, le oblačila si menjajo glede na čas v letu, da so nam obiskovalcem še bolj dopadljive.

Smokuška planina

Zeleno-bela obroba cvetočim travnikom

Jutranji pogledi na Smokuški planini so obetali tudi vremensko idealen dan. Ni bilo čisto tako, bilo pa je samotno, ker tudi živine še ni na paši, tihotno, le veter je občasno privzdignil svoj glas in bilo je cvetoče, cvetoče. Najprej živo pisani travniki vse do Zelenice, sledile so cvetoče oaze med rušjem in na koncu drobne cvetke na dva tisoč metrih. Ne, hiteti se po takih potkah ne da, obstati je treba, se teh lepot naužiti in jih znati shraniti v tisti predal, ki ga odpremo v turobnih deževnih dneh.

Saj se nikakor ne morem odločiti kako naj jih razvrstim in katere naj izpustim in jim naredim krivico. Naj gre tokrat nekoliko po barvah; od prevladujoče rumene preidem na belo

 preidem v rožnate in lila odtenke, teh je seveda največ,

in na koncu še v modre. Nekatere so smo bahavo lepe, druge neizmerno lepo dišijo, številne med njimi so zdravilne, tisto najlepšo prihranim za konec.

Od vsega lepega prevzeta sem šele na vrhu Palca ugotovila, da daljnih razgledi tokrat ne bo, še bližnji so postali bolj oblačni. Naj
prej pa pogled na moja dva današnja vrhova

Palec

Palec, zadaj greben Košute

Zelenjak med Vrtačo in Palcem

Pogled na Zelenjak s poti na Palec

Vrtača in Zelenjak

Vsi trije skupaj z grebenom Na Možeh obkrožajo krnico Suho rušje, mimogrede sem izvedela, da ji domačini rečejo kar Sušruš, ki se na jugo izteka na Zelenico. V ozadju podoba Begunjščice, ki jo kaže v krnico.

 Na Zelenjaku sta dva vrha z dvema vpisnima knjigama, od katerih je tista druga zelooo drugačna. Pogled s severnega vrha na križ, knjiga in utrinek z Žleba, to je sedla med Palcem in Zelenjakom.

Nazaj grede še obisk izvira Završnice, ki s svojimi pritoki nabere toliko vode, da so ga pred natanko sto leti zajezili zaradi potrebe akumulacije vode za prvo slovensko hidroelektrarno.

... in še tretji Veliki vrh - tokrat v masivu Begunjščice

Med, po Avsenikovi zaslugi mnogo bolj znano Dolino Drage in Šentansko dolino se na dobrih 1300 metrih visokem sedlu razprostira planina Prevala. Prve pastirske koče, o katerih obstajajo pisni viri, so bile za potrebe planinske paše zgrajene že pred več kot 200 leti. Ne le da so pasli, visoka in strma južna pobočja, ki jih na Prevalo pošilja Begunjska Vrtača, so snoseki (kosci) z derezami na nogah kosili vse do vršnega grebena, grabljice pa so seno, često kar bose, zgrabile v kope, le-te pa so nato po snegu spravljali v dolino. Za današnji čas nepredstavljivo, saj že sam planinski vzpon s Prevale na Begunjščico spada med strme in naporne. Na Prevalo se lahko povzpnemo po več poteh, med posebne pa nedvomno sodi ona z Ljubelja skozi Bornove tunele in marsikateri ljubitelj Begunjščice me je v preteklosti  vprašal, če sem že šla po njej, moj odgovor je vedno bil, da jo imam še na dolgu. Od danes nič več. Pot, ki sem jo začela na Ljubelju, me je med skalovjem nad prepadi, ki se lepo kažejo potnikom na ljubeljski cesti, ter skozi gozd v dobri uri pripeljala s severne strani gore na južno, kjer se nahaja Prevala.

Križišče poti na Prevali

Koča na Prevali

Pogled na Prevalo s poti proti Roži

Med potjo pogledi z Ljubelja splezajo na Ljubeljsko Babo ali Košutico, z nje preko Hajnževega sedla na severna ostenja Košute z mojim nedeljskim ciljem Velikim vrhom v ospredju, nato pa zdrsijo po dolini navzdol ob potoku Mošenika. Pogled pritegne cerkvica Sv. Ane po kateri se je naselje Podljubelj nekoč imenovalo in Spominski park graditeljem današnjega predora Ljubelj, ki so ga med vojno v strahotno težkih razmerah gradili taboriščniki podružnice uničevalnega Mauthausna.

Pot s planine vse do zadnjega stranskega grebena pod vršnim grebenom poteka po senčki, kar je bilo danes še posebej dobrodošlo, se je pa že zjutraj v zraku čutila prihajajoča fronta, ki mi je razglede, razen onih proti severu, skalila.

Zadnji metri stranskega grebena

Na vršnem grebenu; Triglav in Blejsko jezero
bolj slutim kot vidim

Pogled proti Gorenjski ravnini

Približan grad Kamen globoko pod menoj

Pogledov z  vrha so bili zaradi naglega slabšanja vremena deležni le Stol,
Vrtača s sosedi  ter Košutica in piramidast Veliki vrh v Košuti proti vzhodu.

Na spodnji slikci pa je podoba Begunjščice kot se je v nedeljo kazala obiskovalcem Košute.

Z odhodom v dolino nisem smela dolgo odlašati, kajti od zahoda se je že slišalo grmenje. Sestop sem namreč načrtovala preko razbrazdanega severnega ostenja med skalnimi stolpi in čez številna melišča po poti, ki sem jo tokrat prvič ponovila po skoraj petintridesetih letih. Kljub hitenju sem se ustavila ob nekaterih rožicah, ki sem jih letos videla prvič, zelo vabljiv je bil tudi spust proti dolini Završnice po Smokuškem plazu, ki pa sem se mu odrekla in po dveh urah  in pol mimo Koče na Zelenici turo zaključila na Ljubelju. Današnji obisk Velikega vrha v masivu Begunjščice je bil tretji Veliki vrh v zadnjih petih dneh, kar sicer ni nič izrednega, ker vrhov s tem imenom je v naših čudovitih gorah res veliko, se mi pa zdi posebno, da sem se nanje povzpela zaporedoma povsem naključno.

Še posnetek poti