V prijetni družbi na vrh prve dame Karavank

Kot sem nedavno zapisala, zelo rada peljem prijatelje po kakšni manj poznani potki. Tokrat je bil to vrh druge najvišje gore v Karavankah - Vrtače, in sicer čez Smokuško planino in krnico Suho rušje ter čez Malo glavo na vrh. Turo smo začele zgodaj, ker so bile po enajsti uri že napovedane padavine, prav nič pa niso bile napovedane tiste v minuli noči, ki so predvsem izdatno namočile ruševje v krnici in na poti do nje. Svojo mokroto je prav nesramno zlivalo na nas štiri, prizaneslo ni niti našim nahrbtnikom, slednje smo seveda lahko zaščitile, svojih hlačnic pa nikakor ne. Dobre volje nam ni pokvarilo, prav kakor tudi ne megla, ki je vztrajala in vztrajala ...

Zgodaj zjutraj na Smokuški planini 

Končno je mokra in zelena nadloga za nami, ki
pa nam ne pokvari razpoloženja

Krnica Suho ruševje

Vzpon na greben smo opravile še med klepetanjem, nadaljevanja ture pa smo se lotile odgovorno saj je bila zaradi megle orientacija nekoliko otežena, skale na grebenu mokre, tudi vzpon po grapah, oziroma njihovo prečenje, v mokrem postane zahtevnejše, le razgledom smo se morale tokrat odpovedati, kar pa niti ni bilo tako zelo tragično, saj smo bile vse že po nekajkrat na vrhu in danes je bila predvsem pomembna pot. Veselje, ko smo že precej blizu vrha v megli zagledale znani cepin ovit z žico, pa je bilo seveda veliko.

Med spustom po običajni markirani poti je veter megle občasno celo nekoliko razpihal, posvetil je  kakšen sončni žarek, pokazal se je košček modrega neba. Enoglasno smo ugotavljale, da lepše prav nihče ne bi mogel nasaditi rožic, kot jih je razporedila narava po strmem zahodnem pobočju naše današnje gore. Opojno dišeče, od vodnih kapljic lesketajoče, mnogoterih barv, so se vse zale ponujale našim pogledom.

Imenitno razpoložene se nazaj grede odločimo še za obisk Srednjega vrha, ker je dež glede na napoved zamujal in ker se je ravno takrat megla začela dvigati. Na vrhu Srednjega vrha res dočakamo pogled na prehojeno pot, vključno s cepinom na vrhu Vrtače, še vedno meglen pogled na Stol, na Begunjščico ter njen Smokuški plaz po katerem sta se ravno spuščala dva gornika. V Kočo pri izviru Završnice smo prispele le nekaj pičlih minut preden nam je nebo namenilo kar konkretno odmerjeno količino mokrote. Kako lepo je vedriti v topli planinski koči ob zasluženi pijači po končani turi, pa je seveda že čisto druga zgodba.

Druženje smo nadaljevale še v nedeljo, ko smo se po dooolgi jutranji kavici odpravile na Španov vrh, kjer smo v objemu gozda našle še nekaj osrečujočega, nato pa naše dvodnevno druženje vesele zaključile.

Na pragu Aljaževega Kraljestva

Vse tri severne triglavske doline se iztekajo v okolici Mojstrane. Ne le doline, tudi štirje grebeni, ki jih objemajo, se začenjajo oziroma končujejo prav na tem čudovitem koščku sveta. Omenjenim grebenom prištejem še greben Mežakle - ravno nad Mojstrano se požene najvišje - torej jih je pet in z mojega današnjega razgledišča so si za kuliso izbrali prav najdaljši slovenski gorski greben sploh - Karavanke. V naročju slednjega v slikoviti vasici Dovje je skoraj štiri desetletja živel triglavski župnik Jakob Aljaž. Bil je ponosen Slovenec, domoljub, skladatelj, narodni buditelj in velik ljubitelj gora, predvsem Triglavovega kraljestva, na čigar pragu je živel. Je daleč najbolj zaslužen, da je kraljestvo ohranil slovensko, naslednje leto bo minilo že 120 let odkar je postavil stolp na vrhu Triglava ...

V dolino Kot in navzgor na razgleden Macesnovec sem se danes podala in na umito temno modro nebo sem upala. Zaman. Veter, oblaki in sonce so se nenehno prepirali in prva dva sta bila v bitki nesporna zmagovalca. Zadnje pol ure sestopa se jima je pridružila še ploha.

Že spodaj v Lengarjevem rovtu se Rjavina s svojo mogočno severno steno, Luknja peč in Dimniki na ogled postavijo, greben se nato preko zelenega Macesnovca ves neprehoden spušča in konča na Biščkovi glavi. Na nasprotni strani, takoj ko pridem iz gozda, uzrem drzne ostrice Vrbanovih špic. Težko prehoden greben čez Mlinarice se na Požarju unese in ves rušnat nadaljuje do Črne gore, ter konča v gozdu nad cesto, ki pripelje v Kot. Potka, ki jo pri studencu zapustim in se usmerim proti svojemu cilju, je nemara edina, ki se proti Peklu vzpenja.

Od Vrbanovih špic do 

...Črne gore

Pogled na greben iz Lengarjevega rovta in 

prečenje proti Macesnovcu pod grebenom

Potka, ki ne vodi v pekel, ampak se proti Peklu vzpenja

Med premišljevanjem o mojih številnih obiskih doline Kot in imenitnežev, ki se dvigajo nad njo ter precejšnji pazljivosti zaradi mokre poti, mi je čas hitro minil, še posebno, ker se je tudi vreme, ampak res, iz minute v minuto spreminjalo. Kar naenkrat sem prišla na greben, pokukala v dolino Krmo in obzidje nad njo in že je bil vrh pred menoj. Tudi ta greben se konča nad Mojstrano. Najvišje se dviga Debela peč, ki je najvzhodnejši dvatisočak Julijskih Alp. Zanimivost: tudi najzahodnejši dvatisočak Julijskih Alp sliši na ime Peč, in sicer Strma peč.

Prihod na greben pogled proti vrhu

Pogled na vseh pet grebenov, ki se stekajo v  dolini je bil navdušujoč, manj navdušujoči so bili pogledi na najvišje nadstropje onkraj doline Vrata; oblaki so namreč zakrivali dobršen del slovenske srebrnine.

Šele ob povratku sem za hip ujela bogastvo od Škrlatice čez Rokave in Oltar na Dovški križ in Škrnatarico

ter čez Gulce na Kukovo špico in Vrtaški vrh. Tudi ta greben se čez Vrtaško planino spusti v Mojstrano.

Za dimniki in Rjavino bi se v lepem vremenu videl Triglav, tako pa le še enkrat Vrbanove špice in Cmir.

Po takšnih lepotcih je verjetno vrh dobil ime

Samotna gora nad Zadnjico

pošilja svoje najbolj strme stene prav v to čudovito dolino, na jug proti Trebiškemu dolu pa se spušča v poraščenih pobočjih. Razgledi z vrha so izjemni, čeprav v višino ne doseže niti 2100 m. O njih je pisal že veliki oboževalec Julijskih Alp Kugy, zagotovo pa so bili na masivnem vrhu mnogo pred njim domačini, lovci in pastirji iz Trente.

Jaz sem bila na vrhu tokrat drugič, fotografsko pogledi niso bili najboljši, je pa pot vredna vsakega koraka, kakor je nekdo na vrhu zapisal v knjigo spominov. Z napisanim se globoko strinjam; tukaj vse prepada navpično in globoko, vrhovi velikanov so kot na dlani, med njimi se lovijo oblaki, snežne zaplate se belijo ne le na poličkah in visoko v grapah, letos stegujejo svoje jezike vse do višine 1500 m med temno zeleno ruševje.

Verjetno večini obiskovalcev pogled nase najprej pritegne Očak in njegov najvišji sosed Kanjavec s svojo severno steno, z njega pa preko Prehodavcev pogled spleza na stolpe in vrhove v grebenu Velikega Špičja.

Na drugi strani Soče pogled pritegne podoba  Bavškega Grintovca, ki s sosedi Zapotoškim vrhom,  Srebrnjakom in Trentskim Pelcem deli Zadnjo Trento od Spodnje in kolikor oblaki dopuščajo je na ogled celotno bogastvo proti zahodu,  ki ga zaključuje prvi med enakimi - Jalovec.

Na Jalovcu se pogled za nekaj časa umiri, nato pa preko grebena Mojstrovk potuje naprej proti Vršiču in prisojni gori nad njim - Prisojniku. Seveda mu pozornost takoj odvzame mičen in postaven Razor, ki preko Planje, Kanceljnov in Goličice svoj jugozahodni greben pošilja dobesedno v dno Trente.

Razor svojo vzhodno podobo pošilja na  Kriške pode, v daljavi se pokaže še vrh Škrlatice in Dolkova špica pred njo, čisto spredaj pa prepadni Pihavec, ki pa je s sedlom Luknja že povezan s Triglavom. Krog pogledov je sklenjen in ponavljaš ga lahko znova in znova.

Celoten opisani krog  je Google takole zajel v panoramo. Posrečeno, le nazorno ni dovolj. Od grebena Velikega Špičja do Kanjavca in Prehodavcev pod njim.

Med počitkom na vrhu si včasih sezujem čevlje, tako je bilo tudi tokrat, paziti sem morala le, da nisem pomendrala kakšne planike, ki jih je bilo prav čisto na vrhu največ. Se mi tudi ne zgodi pogosto, da na eni turi najdem planiko, avrikelj in svišč. Kaj vse raste med rušjem, mi je bilo zanimivo, Trebiški dol je pa itak cel cvetoč.

Še nekaj jutranjih pogledov, ki so bili za razliko od onih gornjih sončni.   

Vračala sem se po isti poti, se ustavila pri potoku Baladovec in nehote pomislila, da mogoče čez sedem let ne bom mogla več sem gor... Sedem let je namreč že minulo od mojega prvega obiska tega čudovitega razgledišča nad Trento.