nedelja, 26. maj 2019

Belska planina

Celo nedeljsko dopoldne sem poslušala kako se bo že ponoči vreme pokvarilo in bo takšno ostalo vse do četrtka, jaz pa zaradi tistih nekaj šivov pod ramo, ki mi jih bodo odstranili šele sredi naslednjega tedna, nikamor ne grem, ker ne smem nositi nahrbtnika, uporabljati pohodnih palic ... Po kosilu se zato zelo na hitro odločim; brez palic in s čisto lahkim nahrbtnikom grem lahko nabrat bezgovega cvetja in listov koprive za čaj,  hkrati pa malček pogledam kako se kaj princeskam pod Golico godi, pa še novim gojzarjem nakažem kakšna bo njihova življenjska usoda. Okrog poltretje ure parkiram na Križovcu in se šele onstran Pustega rovta odločim, da zavijem proti vzhodu, proti Belski planini, čeravno nisem nič vedela kako je z rožicami na planini, le snega ni bilo videti niti proti Golici niti proti Struški, belih poljan narcis pod Malo Golico pa tudi še ne. Že med potjo navzgor so mi nekaj skrbi delali živahni oblaki, ki so se prerivali med seboj in vedno bolj učinkovito so temni preganjali one svetlejše, zakrivali so poglede proti Julijcem, ampak ko sem prispela na planino, sem nanje povsem pozabila ... Pravljica ni bila črno-bela, spremenila se je v sončno rumeno in nebesno modro, obrobljeno s svežino zelene in zaplatami bele, kjer sneg še ni skopnel.


























Rožnata bogatija na pobočjih Struške mi je poznana že vrsto let, današnja pa me je dodatno prevzela in navdušila, ker je bila tako nepričakovana, saj so še pred dobrim tednom dni svarili pred snegom v tem delu Karavank. Preden sem si to bogastvo pobližje ogledala in ga delček shranila na spominsko kartico, je preteklo kar precej časa. Na vrh Struške se nisem imela namena povzpeti, sem pa stopila do jezerca za napajanje živine, tam odkrila še nekaj dodatnih barv, medtem pa so tudi tatemni oblaki zmagali in zavzeli nebo.













Vračala sem se po tasrednji poti, med rušjem in smrekami. Ob njej so se poslavljale še čisto zadnje pomladne rožice ter že zadišale prve narcise. Prav lepo jih je bilo videti in povonjati, in zelo nazorno so nakazale v kaj se bo to in sosednje pobočje v naslednjih tednih odelo.














Tukaj, kjer se potka prekucne navzdol proti sedlu Kočna, so me že ulovile prve dežne kaplje. Še pokuk na avstrijsko stran in še enkrat nazaj in že sem jo ucvrla naravnost navzdol po strmini v zavetje gozda in skozenj na cesto. Ovinek čez Ptičji vrh na sedlo Suha je ostal nerealiziran, sta me pa na pol poti do Križovca pobrala dva planinca, ki ju je dež odvrnil od namere, da bi obiskala Golico in me še pred konkretno ploho dostavila do mojega avtomobila. Sem jima bila hvaležna, ker mokra res nisem rada.






Lepo sem tole speljala, čevlji se nad svojo usodo tudi niso prav nič pritožili, le po bezeg in koprive bo treba še enkrat iti. Nič nimam proti, ker sem si naredila eno res eno lepo popoldne.


ponedeljek, 6. maj 2019

Kucer iz Rezije

Prvič me je pot pripeljala v to čudovito dolino, ki je odprta le na eno sončno stran, sicer pa jo obkrožajo gore, pred dobrim desetletjem in to prav v njen zatrep, planino Kot, odkoder sem šla na obisk h kaninskima Babama. V mislih imam seveda dolino Rezije z izjemno lepo gorsko naravo in od takrat dalje jo tako po kapljicah spoznavam z njenimi grebeni in vrhovi vred. No vsaj toliko sem vedela za začetek, da to ni pravljična dežela, pravljične so le njene zverinice, nad katerimi so se nekoč navduševali naši otroci, danes pa jih pripovedujemo vnukom ...

Tokratni obisk je bil namenjen Kucerju (Monte Cuzzer), le 1462 metrov visokemu vrhu, ki pa se kljub svoji skromni višini obnaša kot imenitnež. Brez sramu; z vrha na vse strani pošilja strma pobočja, tudi nad 1000 metrov globoko, potke prečijo raztreskane  grape, balvanov vseh velikosti ima  razmetanih prav do vznožja. Imeniten je tudi zaradi svoje odmaknjenosti od osrednjega grebena Muzcev in nudi prav lep pogled nanj ..., ampak le, če ne nastopi "grdinica"  iz kakšne rezijanske pravljice ... V tem času je gozd na začetku ves svetal od pravkar rojene zelene, vmes, na tleh, med travami višnjevo rdeča resa in nebesno modri svišči. Višje gori so listki v krošnjah dreves še skrbno oviti v zimska oblačila, macesni pa so se svoje golote znebili samo na prisojni strani, na potki se pod ali med plastmi suhega listja skriva kakšna nepričakovana ledna ploščica, tik pod vrhom zaplate novozapadlega snega še niso skopnele Novozapadli sneg je predstavljal še eno "grdinico" in "rusici" sta se odločili, da se ne bosta spopadali z njim in sta turo zaključili na prvem od treh vrhov ...














Prva "grdinica" nama je preprečila dostop do severnega vrha ...
... naslednja pa nama je požirala vrhove pred očmi



Proti Zahodnim Julijcem

... in Karnijcem nekoliko manj oblakov

Kadin in Javor se še upirata silnim oblakom
Ker sva videli nekoliko manj od pričakovanega, bova pa hodili nekoliko več od načrtovanega in sva se spustili do zavetišča Rio Nero in načrtovanim slabim 900 višincev do vrha, dodali novih dobrih 300 z vzponom na škrbino La Forchia in se z nje spustili nazaj na izhodišče ter turo tako lepo zaokrožili. Tudi novih idej za naprej sva si kar nekaj nabrali. Sladoled v Ukvah je postal že tradicija, zasluženo pivo in pica pa tokrat na Jesenicah.