Na greben

Le nekaj ur je bila stara novica, da smem na pot izven svoje občine. Peljem se iz Ljubljane proti Jesenicam, počasneje kot običajno, in ja, po desnem voznem pasu avtoceste. Najvišji vrhovi KSA so še odeti v belo, njihovi južni podložniki ne več in naprej proti zahodu le s Stola, čigar vrh zakriva ogromen oblak, pada nekaj sneženih jezikov. Storžič in njegovi sosedje so kopni in že se veselim, da kmalu pridejo na vrsto ... Danes peljem dalje; zahodno od Stola je nekaj malega snega opaziti samo še na Kepi, vmes zeleno v različnih odtenkih. Komaj se med potjo naužijem  še pogledov na čisto zimske Julijce, že na svoji desni za seboj pustim tudi Golico, pa pred seboj uzrem greben kamor sem danes namenjena; od Babe do Kleka sem imela v mislih. Nebo je bilo modro, po radiu slišim, da se bo od zahoda zjasnilo, popoldan ponovno pooblačilo. "Torej se je že zjasnilo," se kar sama s seboj pogovarjam, " ko se bo pa ponovno pooblačilo, bom pa jaz že nazaj." Račun brez krčmarja se je izkazalo kasneje, ampak mi novorojenega veselja, ko sem po predolgi karanteni lahko zapustila Ljubljano, ni pokvarilo. Razmišljam ali narcise v Plavškem rovtu že cvetijo, v Rogarjevem rovtu, kamor sem namenjena, verjetno še ne, gori so vedno kakšen teden kasneje. Prav nestrpno čakam pri semaforju na Jesenicah, da zavijem v smeri Planine pod Golico in potem nadaljujem proti omenjenima krajema ... Pobočja, tam kjer se razprostirajo narcisne poljane, so bila pobeljena, z bujnim zelenjem gozda obrobljena in s cvetočim sadnim drevjem posajena. Na spodnji strani med travniki zorane njive, nikjer nobene duše, ena sama spokojnost in tišina sta lebdeli nad Plavškim rovtom, ko sem zapeljala skozi vas, potem, ko sem sklenila, da se bom ustavila ob povratku.

Princeske v Rogarjevem rovtu so me razveselile tem bolj, ker jih še nisem pričakovala. Čeravno so zacvetele šele v enem delu rovta, so me spravile na kolena, še preden sem se preobula v gojzarje.

Pot iz Rogarjevega rovta mimo Hruščanske planine na glavni karavanški greben spada med moje priljubljene. Iz več razlogov; premagati je treba le okrog 600 višincev in že si pri sv. Izidorju na Hruškem vrhu, od tod pa proti zahodu do Dovške Babe ali proti vzhodu čez Klek na Golico ali še dlje, pohajanje po grebenu je pa že samo po sebi uživaško. Pot od Hruščanske planine naprej do grebena ni markirana in tako še nikoli nisem nikogar srečala, zlasti spomladi pa je tudi vsa rožnata. Ko pripelje iz gozda ponudi razglede na Julijce in na Zgornjesavsko  dolino. Danes se je pokazala še ena prednost; kadar zelo in mrzlo piha, je turo moč zelo skrajšati, sem šla namreč le do Rožce in hitro nazaj v dolino, ker je bilo kljub drugačni napovedi oblačno in prav nič prijazno.

Takole se mi je pokazal greben od Hruškega vrha do Golice pol ure potem, ko sem pofotkala prve narcise in bilo je toplo za kratke rokave. V naslednji uri nisem kaj dosti gledala v nebo, je bilo po tleh zelo barvito, novo življenje je spodrivalo ono prejšnje, a oboje se je pohodniku še ponujalo na ogled.

Sem bila kar malce presenečena, ko sem na sedelcu med Črničjim vrhom in Hruškim vrhom, kjer se sicer ponudi lep pogled na bogatijo nad Mojstrano, namesto vrhov zagledala nakopičene oblake. Nad Dovško Babo je modrino zamenjala sivina, nad dolino, ki se je veličastno razprostirala za mojim hrbtom, so oblaki ugasnili sončevo svetlobo.

S sedla do vrha sledi nekaj strmih trav, med njimi in rušjem tudi posamične zaplate bodočih narcis in cvetočih žafranov tam, kjer so jim divji prašiči prizanesli. Tik pod vrhom so živali ob iskanju hrane travnik dobesedno spremenile v njivo. Ob mojem prihodu na vrh so se tudi že omenjeni oblaki združili z onimi, ki so že zjutraj vztrajali nad Stolovo skupino. Krog je bil sklenjen, veter je bil vse močnejši in preden mi je uspelo nase navleči vse, kar je bilo v nahrbtniku, tudi rokavice in kapo, me je pošteno zazeblo.

Spričo razmer so se obeti o dooolgem posedanju na klopci in omiljenih pogledih na vse štiri strani neba kar nekam potuhnili. Tudi do pohajanja po grebenu, ki je v lepem vremenu nadvse uživaško, me je minilo in sklenem sestopiti proti vzhodu do sedla Rožca in mimo Mokotove hiške nazaj čez Hruščansko planino na izhodišče. Na delu poti po grebenu ne poteka le državna meja, temveč se tod stikata pomlad, ki pripleza sem gor z juga in mrzla zima, ki se zadržuje na severni strani. Sneg, ki ga  veter zvrtinči v zamete, kopni počasi, a vztrajno in po pašnikih proti Koprivnjaku ga je še kar nekaj.

Tale današnji potep ni postregel s kakšnimi presežki; ni bil ne dolg, ne visok, ne nov, še razgleden ne, v nobenem pogledu nenavaden, niti naporen, za nameček še skrajšan ..., pa vendar presunljivo osrečujoč. Ko se po dolgem času odsotnosti iz sveta, ki ti je ljub, ponovno vrneš vanj in občutiš ono veselje in radost, katerih se v dolini ne da občutiti, si čisto preprosto srečen. K popolnemu dnevu so prispevale še cvetoče princeske v Plavškem rovtu. Da bi jih bilo še veliko, takšnih dni namreč, si močno želim.

Nikogar nisem ogrožala in mene ni ogrožal nihče

Izbruhnil je na Kitajskem, v mestu Vuhan, konec minulega leta. Dovolj daleč stran od nas, od naše Slovenije in Evropske unije, da tudi neposredno potem, ko je novica o mladem zdravniku, ki je odkril nov nevarni virus pljusknila v svet, ni vzbudila pretirane pozornosti. Kitajske oblasti so resnost nevarnosti novega virusa uradno priznale šele, ko tega ni bilo možno več prekrivati, skoraj sočasno je za posledicami novega koronavirusa umrl tudi zdravnik, ki ga je odkril, konec tretjega tedna v januarju. Kljub drastičnim ukrepom Kitajski širjenja virusa ni uspelo zajeziti, scenarij, da bi bolezen ostala na Kitajskem je postal izključen in v naslednjih tednih je bolezen, ki jo je povzročal nepoznani virus, postajala vse bolj globalna. Ni ji bilo mar meja, še hitreje od nje same, pa se je širil strah pred njo. Strah pred nemočjo in nevednostjo kako se ji zoperstaviti. Strokovnjaki po vsem svetu ne vedo kako nalezljiva je, kakšna je njena smrtnost, kako se širi, kdo, če sploh kdo, je varen pred okužbo, kakšno je okrevanje po bolezni, ali bodo preboleli postali imuni itd. Zdravila ni, cepiva ni, bolezen  COVID-19 ni primerljiva s SARS, MERS, prašičjo gripo, ebolo itd., vlade in zdravstvene sisteme držav po celem svetu je izbruh bolezni našel bolj ali manj nepripravljene. V le dobrih dveh mesecih od odkritja virusa se je v 114 državah po celem svetu okužilo 118 tisoč ljudi, več kot štiri tisoč jih je umrlo in Svetovna zdravstvena organizacija je 11.3.2020 razglasila pandemijo. Svet se sooča z novim izzivom v zgodovini nalezljivih bolezni, zaradi ogromnega števila prebivalcev na zemeljski obli, bi bili lahko soočeni z rekordnimi števili obolelih in mrtvih.

Po neobljudenih in nepoznanih potkah in stezah sem hodila

Iz zgodnjega otroštva se spomnim preproste mamine razlage o znamenjih, mimo katerih so nas vodile vsakodnevne poti in, ki naj bi nas na kaj spominjala ali pa na kaj opominjala. Med ona manjša in manj lepo poslikana so sodila kužna znamenja, ki so obeleževala množične grobove umrlih, iz časov ko je po naših krajih morila kuga ali po so jih preživeli postavljali na koncu in začetku vasi potem, ko se je bolezen umirila. Seveda si takrat nisem znala predstavljati kaj pomeni pet stoletij in več nazaj v preteklost, kakor tudi ne, da se je izraz kuga v preteklosti uporabljal za vse nalezljive bolezni, in sicer ravno zaradi najbolj znane epidemije kuge, ki je v intervalih pustošila skozi srednji vek. V Evropi naj bi umrlo 30 - 60 odstotkov takratne populacije in pomeni največjo naravno katastrofo, ki je kdajkoli prizadela človeštvo. Po Evropi in tudi Sloveniji je največ kužnih znamenj postavljenih v zahvalo, da se je črna smrt, kakor so kugo tudi imenovali, za vedno umaknila. Neredko so bile iz zahvale zgrajene tudi cerkve, pogosto posvečene sv. Roku, zavetniku kuge, med najbolj znane poslikave na to temo cerkva pri nas v tem obdobju verjetno sodi Mrtvaški ples iz cerkve sv. Trojice v Hrastovljah. V prenekaterih mestih po Evropi in Sloveniji so kužna znamenja postavljena v sama središča mest, številna danes sodijo med pomembno kulturno dediščino.

Mnogo bližje, čeravno za takratno otroško pojmovanje sila deleč nazaj, se je slišalo za pol stoletja staro bolezen gripa, ki je pustošila ob koncu vojne. Ampak izraz gripa je bil takrat že v rabi in zato bližji, in pa čas te bolezni so moji stari starši preživeli in se mi verjetno pripovedi prav zato niso zdele tako zelo strašljive. Ne spomnim se, da bi kasneje v šoli karkoli slišali na to temo, seveda danes vem, da so se moji starši, tete in babica pogovarjali o španski gripi, za katero je ob koncu prve svetovne vojne zbolela tretjina svetovnega prebivalstva, umrlo naj bi okoli 50 milijonov ljudi, po nekaterih virih celo do 100 milijonov ljudi.

Potem se je sredi mojih najstniških let zgodila grozljiva bolezen črne koze, ki je izbruhnila v Jugoslaviji, natančneje na Kosovem. Spomnim se, da je bil to čas pred velikonočnimi prazniki, saj sem iz Berlina, kjer sem takrat živela, želela za praznike domov. Ni šlo, meja z Avstrijo je bila zaprta za vse, ki niso bili cepljeni, praznične dni smo nato preživeli v slovenskem domu, kjer smo se Slovenci tudi sicer zbirali ob koncih tedna. Bojda so tudi takratne kosovske in jugoslovanske oblasti, kar se rado in pogosto zgodi ob izbruhih epidemije, oklevale in odlašale z razglasitvijo. Vendar, ko sta bila prvi šok ob prepoznanju situacije in nepripravljenosti, saj je bil izbruh popolno presenečenje, mimo, so oblasti sprejele učinkovite ukrepe in bolezen uspešno zajezile. Cepljenih je bilo kar 18 od 22 milijonov takratnih prebivalcev Jugoslavije, zbolelo jih je 184, umrlo 40, nihče v Sloveniji. 1. maja 1972 je bil razglašen konec epidemije in s tem tudi zadnji izbruh črnih koz v Evropi.

Španski gripi sta v prejšnjem stoletju sledili še azijska in hongkonška, ki sta skupaj terjali nad 2 milijona življenj. V novem tisočletju se svet sooča z novimi epidemijami; sars, ptičja in prašičja gripa, ponovnim izbruhom ebole, aids, tudi vsakoletni davek navadne gripe ni zanemarljiv. Skratka, dobro da človek o teh stvareh ne razmišlja prav pogosto, vznemirjanja in strahu imamo že od onih drugih vsakodnevnih bolezni, ki so tukaj in zdaj, veliko, veliko preveč, da pa jih občasno ozavestimo je nemara prav, da se zavemo svoje šibkosti ...

... kjer nisem srečala nikogar in mene ni videl nihče

... in suhih travah

Danes, ko tole pišem, v ozadju poslušam včerajšnji velikonočni Bucellijev nastop v prazni milanski katedrali. Tudi nekaj simbolike je v tem nastopu; Milano je glavno oromesto italijanske pokrajine Lombardije, ki je postala prvo in največje žarišče bolezni v Evropi. Novi virus jo je tudi najhuje prizadel, število okuženih v celotni Italiji se približuje 160 tisoč, umrlih je več kot 20 tisoč, globalno pa je na današnji dan potrjenih skoraj 1,9 milijona okužb, umrlo je preko 118 tisoč ljudi v 185 državah.

Začetek izbruha virusa v Italiji se je zgodil 20.02.2020, kar je pomenilo tudi, da imamo Slovenci bolezen tako rekoč na pragu. Prva okužba se nam je zgodila dva tedna za Italijo, 4. 3. 2020 in pričakovano, prišla je iz Italije. Če so bile nekatere druge vlade v sosedstvu samo nepripravljene na izbruh virusa, pa je bila naša vlada za nameček tudi v odstopu. Tako smo bili državljani v obdobju sprejemanja začetnih ukrepov proti zajezitvi širjenja virusa tudi v negotovosti ali bomo šli na volitve ali se bo na pogorišču bivše vlade oblikovala nova vlada. Zgodilo se je slednje in le dan po razglasitvi epidemije v državi smo dobili tudi novo vlado. Situacija ni bila stresna samo za državljane, pač pa tudi za vlado, saj je morala ob običajnih čiščenjih po vladnih uradih in službah poskrbeti tudi za nadaljevanje ukrepov proti virusu. V ta namen je ustanovila Krizni štab RS, ki je predlagal vladi v sprejem ukrepe v zvezi z zajezitvijo širjenja virusa. Dolgost življenja Kriznega štaba RS je trajala deset dni in v tem času so bili med sprejetimi ukrepi tudi takšni, ki so neposredno vplivali na življenje državljanov; ukinjen javni avtobusni in železniški promet, opusti se množično testiranje ljudi na okužbo dihal, spremlja se le tiste, ki potrebujejo hospitalizacijo, zaprejo se gostinski lokali, prepove se neposredna prodaja neživilskega blaga, živilskim trgovinam se skrajša delovni čas, prav, kakor tudi poštam, bankam bencinskim servisom in lekarnam, prepove se zbiranje na javnih površinah ... Skupaj z že veljavnimi ukrepi predhodne vlade, ki je zaprla vse šole in vrtce, omejila obiske v domovih za ostarele, prepovedala potovanja v kritične države, prepovedala večje prireditve, je bil nabor omejitev že zelo izdaten in zdelo se je da "Ostani doma" ni le fraza in da bomo z disciplino res zmogli. Število okuženih je medtem naraščalo, zgodile so se prve smrtne žrtve, posamezna ministrstva so pripravljala ukrepe za omilitev posledic gospodarskega mrka in pomoč najbolj ranljivim posameznikom, potem ko je vlada zamrznila izvajanje proračuna. Najzahtevnejši projekt vlade je bila nabava zaščitnih sredstev, kajti svetovni trg s tovrstno opremo je dobesedno podivjal, slovenska skladišča pa so bila izpraznjena ter seveda maksimalna podpora zdravstvu ob pripravah na pričakovano zahtevno situacijo, ko bo potrebno v bolnišnice sprejemati številne bolne in ko bodo bolnišnične kapacitete postale premajhne, še zlasti tiste za obravnavo najbolj kritičnih bolnikov.

... med cvetjem

Posvetovalna skupina strokovnjakov, ustanovljena za pomoč ministrstvom pri oblikovanju prvega zakonskega paketa za pomoč prebivalstvu za blažitev posledic epidemije se je intenzivno lotila priprave tako imenovanega protikorona paketa. V državnem zboru je bil po nemalo zapletih 2.4.2020 sprejet. Vreden tri milijarde evrov, namenjen državljanom in gospodarstvu, z veljavnostjo za nazaj, od dneva razglasitve epidemije dalje. Po premierjevih besedah je temeljna vsebina in namen protikorona zakonskega paketa, da »zamrznemo obstoječe stanje na način, da ohranimo ljudi, delovna mesta, gospodarske potenciale, znanstveno-raziskovalne potenciale, potenciale v znanosti in kulturi, potenciale države in družbe nasploh, da bo lahko vse to normalno funkcioniralo po tem, ko bo nevarnost epidemije uspešno premagana.« Ob razpravi o zakonu v državnem zboru se je pokazalo najmanj dvoje; vlada je med izrazito ekonomske ukrepe potisnila dva člena, s katerima bi policiji podelila nova pooblastila, s čemer se opozicija ni strinjala, češ da gre za namero vzpostavitve policijske države, v razpravi sami pa so se zopet nakazale že videne delitve na naše in tiste, ki to niso, kar za državljane v teh zahtevnih časih vsekakor ni prav nič vzpodbudno. Skoraj hkrati je vlada sprejela tudi odlok o prepovedi gibanja s katerim je med drugim prepovedala gibanje izven občin bivanja, ali stalnega ali začasnega, ki je prizadel marsikaterega državljana, ki se je zelo disciplinirano držal vseh začasnih ukrepov vlade. Odlok je po mojem mnenju nesorazmeren, po mnenju nekaterih pravnikov pa tudi neustaven. To sem zapisala, ker vse vladne ukrepe spoštujem, ker sem jih zagovarjala, tudi ob nekaterih zdrsih kot so rokavice da ali ne, maske da ali ne, ker grem v trgovino v času, ki je namenjen starejšim, čeravno čakam v vrsti, ker je nakupovalni čas preskopo odmerjen, ker čakam v vrsti na pošti, ker je odpiralni čas prekratek, ker nisem mogla overiti podpisa na upravni enoti in sem šla k precej dražjemu notarju, ker spoštujem vse higienske ukrepe, ker sem praznično potico spekla in jo razdelila med družino, ker se ne družimo, že od vsega začetka ne, ker sem imela specialistični pregled, ki je odpadel, jaz pa sem nanj čakala dolgo in težko ..., še bi lahko naštevala, ampak samo še najhujše, česar se najtežje ampak dosledno držim, da ne morem objeti in pocrkljati vnukov na katere sem zelo navezana. In potem stopi v veljavo odlok, ki mi prepoveduje zapustiti Ljubljano, prepove mi da se zapeljem do vznožja hriba, odkoder po neobljudenih poteh in stezah po gozdu, med pomladnim cvetjem, ob poslušanju ptic, lahko v miru hodim. Ne, ni pravično in tudi ni potrebno. Nikogar nisem ogrožala in mene ni ogrožal nihče, ko sem prva dva tedna po razglasitvi epidemije počela prav to.

... z razgledi in pogledi

Morda tudi ali prav zaradi tega pišem o svojem videnju in doživljanju časa, časa kot ga še ni bilo. Časa, za katerega upam, da se bo kmalu končal, čeravno me je časa, ki prihaja za tem časom tudi strah. Strah neenotnih in kaotičnih ukrepov pri izhodu iz izrednih razmer, v kakšni kondiciji se bo po izhodu iz koronakrize znašlo gospodarstvo, kako se bo pobralo že pred krizo neusklajeno in slabo organizirano zdravstvo, kdaj in s kakšnimi žrtvami bo aktivno prebivalstvo vrnilo milijarde, ki se v imenu koronakrize porabljajo. Tudi odnosi in razmerja na evropski in svetovni ravni ne napovedujejo dobrih časov; poleg gospodarskega šoka smo priča krhanju nekaterih povezav, odkritim napadom na vodenje nekaterih svetovnih organizacij, na koliko solidarnosti bodo posamezne povezave pripravljene pristati, itd. Edina vzpodbudna novica v tem kaotičnem času je, da se epidemija pri nas ni razširila v razsežnostih, kot so ocenjevali in pričakovali. Da bi vsaj tudi ostalo tako.