Na greben

Le nekaj ur je bila stara novica, da smem na pot izven svoje občine. Peljem se iz Ljubljane proti Jesenicam, počasneje kot običajno, in ja, po desnem voznem pasu avtoceste. Najvišji vrhovi KSA so še odeti v belo, njihovi južni podložniki ne več in naprej proti zahodu le s Stola, čigar vrh zakriva ogromen oblak, pada nekaj sneženih jezikov. Storžič in njegovi sosedje so kopni in že se veselim, da kmalu pridejo na vrsto ... Danes peljem dalje; zahodno od Stola je nekaj malega snega opaziti samo še na Kepi, vmes zeleno v različnih odtenkih. Komaj se med potjo naužijem  še pogledov na čisto zimske Julijce, že na svoji desni za seboj pustim tudi Golico, pa pred seboj uzrem greben kamor sem danes namenjena; od Babe do Kleka sem imela v mislih. Nebo je bilo modro, po radiu slišim, da se bo od zahoda zjasnilo, popoldan ponovno pooblačilo. "Torej se je že zjasnilo," se kar sama s seboj pogovarjam, " ko se bo pa ponovno pooblačilo, bom pa jaz že nazaj." Račun brez krčmarja se je izkazalo kasneje, ampak mi novorojenega veselja, ko sem po predolgi karanteni lahko zapustila Ljubljano, ni pokvarilo. Razmišljam ali narcise v Plavškem rovtu že cvetijo, v Rogarjevem rovtu, kamor sem namenjena, verjetno še ne, gori so vedno kakšen teden kasneje. Prav nestrpno čakam pri semaforju na Jesenicah, da zavijem v smeri Planine pod Golico in potem nadaljujem proti omenjenima krajema ... Pobočja, tam kjer se razprostirajo narcisne poljane, so bila pobeljena, z bujnim zelenjem gozda obrobljena in s cvetočim sadnim drevjem posajena. Na spodnji strani med travniki zorane njive, nikjer nobene duše, ena sama spokojnost in tišina sta lebdeli nad Plavškim rovtom, ko sem zapeljala skozi vas, potem, ko sem sklenila, da se bom ustavila ob povratku.

Princeske v Rogarjevem rovtu so me razveselile tem bolj, ker jih še nisem pričakovala. Čeravno so zacvetele šele v enem delu rovta, so me spravile na kolena, še preden sem se preobula v gojzarje.

Pot iz Rogarjevega rovta mimo Hruščanske planine na glavni karavanški greben spada med moje priljubljene. Iz več razlogov; premagati je treba le okrog 600 višincev in že si pri sv. Izidorju na Hruškem vrhu, od tod pa proti zahodu do Dovške Babe ali proti vzhodu čez Klek na Golico ali še dlje, pohajanje po grebenu je pa že samo po sebi uživaško. Pot od Hruščanske planine naprej do grebena ni markirana in tako še nikoli nisem nikogar srečala, zlasti spomladi pa je tudi vsa rožnata. Ko pripelje iz gozda ponudi razglede na Julijce in na Zgornjesavsko  dolino. Danes se je pokazala še ena prednost; kadar zelo in mrzlo piha, je turo moč zelo skrajšati, sem šla namreč le do Rožce in hitro nazaj v dolino, ker je bilo kljub drugačni napovedi oblačno in prav nič prijazno.

Takole se mi je pokazal greben od Hruškega vrha do Golice pol ure potem, ko sem pofotkala prve narcise in bilo je toplo za kratke rokave. V naslednji uri nisem kaj dosti gledala v nebo, je bilo po tleh zelo barvito, novo življenje je spodrivalo ono prejšnje, a oboje se je pohodniku še ponujalo na ogled.

Sem bila kar malce presenečena, ko sem na sedelcu med Črničjim vrhom in Hruškim vrhom, kjer se sicer ponudi lep pogled na bogatijo nad Mojstrano, namesto vrhov zagledala nakopičene oblake. Nad Dovško Babo je modrino zamenjala sivina, nad dolino, ki se je veličastno razprostirala za mojim hrbtom, so oblaki ugasnili sončevo svetlobo.

S sedla do vrha sledi nekaj strmih trav, med njimi in rušjem tudi posamične zaplate bodočih narcis in cvetočih žafranov tam, kjer so jim divji prašiči prizanesli. Tik pod vrhom so živali ob iskanju hrane travnik dobesedno spremenile v njivo. Ob mojem prihodu na vrh so se tudi že omenjeni oblaki združili z onimi, ki so že zjutraj vztrajali nad Stolovo skupino. Krog je bil sklenjen, veter je bil vse močnejši in preden mi je uspelo nase navleči vse, kar je bilo v nahrbtniku, tudi rokavice in kapo, me je pošteno zazeblo.

Spričo razmer so se obeti o dooolgem posedanju na klopci in omiljenih pogledih na vse štiri strani neba kar nekam potuhnili. Tudi do pohajanja po grebenu, ki je v lepem vremenu nadvse uživaško, me je minilo in sklenem sestopiti proti vzhodu do sedla Rožca in mimo Mokotove hiške nazaj čez Hruščansko planino na izhodišče. Na delu poti po grebenu ne poteka le državna meja, temveč se tod stikata pomlad, ki pripleza sem gor z juga in mrzla zima, ki se zadržuje na severni strani. Sneg, ki ga  veter zvrtinči v zamete, kopni počasi, a vztrajno in po pašnikih proti Koprivnjaku ga je še kar nekaj.

Tale današnji potep ni postregel s kakšnimi presežki; ni bil ne dolg, ne visok, ne nov, še razgleden ne, v nobenem pogledu nenavaden, niti naporen, za nameček še skrajšan ..., pa vendar presunljivo osrečujoč. Ko se po dolgem času odsotnosti iz sveta, ki ti je ljub, ponovno vrneš vanj in občutiš ono veselje in radost, katerih se v dolini ne da občutiti, si čisto preprosto srečen. K popolnemu dnevu so prispevale še cvetoče princeske v Plavškem rovtu. Da bi jih bilo še veliko, takšnih dni namreč, si močno želim.

Sneženo Kresišče ( 1839m)

Prvi današnji cilj je bil, dvigniti se nad meglo in oblake. Ko se odločim, da se napotim proti vedno privlačnemu  delu karavanškega grebena zahodno od Kepe, bi bila čisto zadovoljna tudi, če bi prišla le do planine Grajšica, saj so mi pogledi proti nebu na poti do LK za Lepim vrhom, porajali precej mešane občutke, na trenutke celo nekoliko zaskrbljene. Razposajenosti oblakov in njih vragolij se namreč ni dalo predvideti. Zoprne ledene odcepe na poti do koče so omilili prvi znanilci pomladi.

Nad kočo se pot strmo zažene v breg in hitro sem pred odcepom poti za planino Grajšico. Okolica se je v hipu spremenila. Svetloba sončnih žarkov se je razlivala po zasneženih vejah dreves in grmičevju, božala skalne pečine in v snopih padala na sneg na poti, da je bilo videti, kot bi se naravi biseri raztresli iz naročja.

Veselje nad lepoto zimsko odete narave mi je nekoliko kalila misel, da je nadaljevanje brez krpelj skoraj nemogoče, kar mi je ob srečanju pod planino povedal znanec in kar se je ob prihodu na spodnji del planine izkazalo še kako resnično. "Potrudim se do osrednjega dela planine, naredim nekaj posnetkov in se vrnem", sem razmišljala, ko sem se začela pogrezati globoko v sneg. Korak za korakom do kolen in še čez v sneg, prigazim do osrednjega dela planine. Do tja, kjer ima živina poleti vodo v malem jezercu in od koder se tako lepo vidijo velikani onstran Save. Tam tudi posedim, ko v tišini zgodnjega jutra čakam na plašne svizce.

Tokrat se mi je milo storilo, ko sem na vrhu zagledala križ, ki je bil hkrati tako blizu in spričo razmer zelo daleč. Poslikam planino na vse štiri strani neba, popijem nekaj čaja, tudi rozine in oreščki so se prilegli, kar tam sredi planine v snegu in soncu, na enem kvadratnem metru steptanega snega ...

Križ na vrhu Kresišča

Proti zahodu

Proti vzhodu 

Po planini naprej proti severu 

Tedaj pa, misleč, da sem edina na tej prostrani planini, krog in krog obdani z vrhovi in obsijani s soncem, ponovno pogledam proti križu na vrhu in poleg križa opazim človeško postavo. Skozi možgane mi preblisne: "Zagotovo je Avstrijec, ker z naše strani je moja smer pristopa najlažja. To pomeni, da se je na vrh povzpel po zahodnem grebenu, torej se moram jaz prebiti le do grebena, tam pa bom naletela na gaz in pot na vrh mi bo dostopna."

Utrujenost v hipu popusti, stvari pospravim v nahrbtnik, pozabim na sončno kremo in očala, kar se je kasneje  izkazalo za nepremišljeno dejanje in že se pomikam navzgor. Mimo številnih čudes narave, ki jih že jutri ne bo več, počasi in vztrajno. Včasih padem globoko med rušje, da se komaj izkopljem, najlepše utrinke pa vseeno ujamem v objektiv.

Na sedlo prispem istočasno z Avstrijcem.  Poklepetava. Seveda najprej o nadaljnji poti, pa o lepoti dneva, o pretoplem januarju in seveda njegovem psu, ki je ves čas pomenka skakal okrog naju. Posloviva se in jaz jo uberem navzgor, on pa navzdol. Ta del poti je bil bistveno lažji od prehojenega.

V smeri prihoda pogled nase najprej pritegne mogočna Kepa, ki pa je delovala, kot da se bo nad njeno piramido pravkar razbesnela poletna nevihta. Oblaki so bili glavna atrakcija tudi nad grebenom Bavh in nad celotnimi Julijci, na katere je sicer zelo lep pogled.

Proti zahodu so oblaki postajali prijaznejši in dovolili, da je na pomenu pridobila tudi modrina. Pestro pa je bilo tudi na severu; na obzorju je bila nemoč onih najvišjih skrita v objemu oblakov, tisti manj visoki so kukali iz morja megle, najdrznejši pa so plavali  po nebu in se ogledovali v meglenih valovih pod seboj.

Izjemna toplota za ta letni čas in brezvetrje na vrhu ter igra meglic in oblakov, so me zadrževali na vrhu kar lep čas, čeprav je bila klopca globoko pod snegom. Šele misel, da je pred menoj še dolg sestop in pogled na sence v dolini, so me vzpodbudili, da sem se počasi odpravila navzdol. Tudi ob sestopu nekaj utrinkov ter osončen greben Bavh od LK za Lepim vrhom.

Gor grede z nekaj pomisleki, nazaj pa z  nekoliko rdečice zaradi nezaščite pred soncem, celo enim žuljem, a ogromno zadovoljstva in veselja nad doživetim.