četrtek, 17. september 2020

Muntejela de Sennes/Monte Sella di Sennes

Realizacija neizpolnjene junijske želje je bila načrtovana enega lepega septembrskega dne. Tokrat za izhodišče izberem konec doline Rautal/Val di Rudo, kjer se nahaja koča Pederu, ki je tudi sicer izhodišče za številne ture na vrhove, ki se dvigajo nad visokogorsko planoto Fanes na eni strani in planoto Sennes na drugi. Na slednjo bo tudi nas vodila današnja pot, in sicer nas bo strma vojaška cestica najprej dostavila na rob planote. Od tod pa čez planino Sennes do vznožja 2787m visoke gore, ki obljublja širne razglede, za vadranje z 1300 višinskimi metri razlike pa je v opisu ture "predpisano" tri in pol urno uživanje. Slednjemu že v startu dodam eno debelo uro, saj na tak čudovit dan pa res ne mislimo hiteti in za visokogorske užitke si je treba čas vzeti.


Prva nas pozdravi Seekofel/Croda del Becco, ki je glavna "obtožena" za današnjo
turo, saj sem z njenega vrha prvič uzrla lepoto in obširnost planote

Tukaj se ji je že pridružila naša današnja izbranka, na skrajni levi strani

Proti Senneshutte



... in mimo nje čez širne pašnike do koče Munt de Sennes s pogledom na naš cilj, na levi.

počitek v Val de San Berto

... od koder so bili pogledi nazaj nekoliko mrčasti. Hohe Gaisl/Croda Rossa, Cristallo,
čisto pod oblaki Sorapiss

Nad planoto Fanes, v ozadju gore nad Cortino

Pogled na najbližje sosede jasnejši

... modrina tudi proti našemu vrhu. Tukaj že na zahodni strani, kjer je teren sprva travnat

Križ na vrhu na obzorju 





Počitek na vrhu je dobro del, čeravno je meni radost v srcu, še preden sem prišla do križa, že začel najedati pogled proti jugu. Oblaki so se zelo hitro gostili in temnili. Sprva nisem hotela verjeti, da se vreme sila naglo slabša, tudi vremenska napoved je bila še zjutraj pred odhodom iz apartmaja izjemno dobra, za cel dan, brez kakršnih koli neviht. Tudi panike v takšni situaciji ne maram, a v trenutku, ko je sončno svetlobo tudi na našem vrhu nenadoma zagrnil oblačni pas, pri čemer je potegnil še hladen piš vetra, sem vendarle morala odločno oznaniti: "Dol moramo, zelo moramo pohiteti, upočasnile bomo le na krušljivem pobočju, ko bomo z zahodne strani gore zavile na vzhodno ..."


Proti severu in severovzhodu je bilo še vse v redu,


...proti jugu in jugovzhodu pa se je že konkretno zapiralo.



Tole je bil še zadnji posnetek z vrha v smer kamor je šla naša sestopna pot in ko družbe 
že ni bilo več na vrhu




Poleg nekaj kapelj dežja, grmenja in sikanja strel nas je na sestopu spremljala tudi sreča. Namreč, najhujši del nevihte smo preživele že v zavetju koče Munt de Sennes. Prijazni pastir nam jo je odprl, čeravno je bila uradno že zaprta, in nam pičli zalogi navkljub, postregel s pivom, tako da čakanje, da se vreme umiri, niti ni bilo tako zelo slabo. Hvaležne, da se je vse tako srečno končalo, smo zaščitene proti dežju in med redkim grmenjem sestopile v dolino, prijateljici naprej, jaz sem namerno nekoliko zaostala.




Rahel dež me ni prav nič motil, celo prijal mi je, kakor bi hotel izmiti vznemirjenje, da ne rečem strah, ki se je ves čas sestopa hotel splaziti med moje misli ter jih zbegati. Ni mu uspelo, občutek odgovornosti in dejstvo, da pot z izjemo krušljivega pobočja, ki ga bo potrebno prečiti, ni zahtevna, sta ga, čeravno je bil sila nadležen in vsiljiv, celotno pot zelo uspešno preganjala. No, čas za popolno sprostitev še vedno ni primeren, saj smo še vedno nad 2000 m, in tudi nobenega zagotovila nisem imela, da je nevihta res že zadnjič zamahnila s svojim repom, sem pa počasi le začela čutiti tudi veselje. Veselje v srcu, ki me običajno zajame in ki se mu vsakokrat z vso dušo tudi prepustim, gori na vrhu gore, pod nebesno modrino in v objemu gora in od pogledov na te iste gore prevzeta. Tokrat je prihajalo z zamikom, to veselje namreč, z nekoliko trpkosti in z veliko mero hvaležnosti šele tukaj na travnikih planine Sennes. Čisto na dnu duše in čisto potiho, pa mi je bilo žal za soncem, ki meje tako nenadno in naglo zapustilo prav na vrhu ene čudovite gore. "Opustiti pričakovanja zaradi strahu pred neuresničitvijo, bi pomenilo, odpovedati se radostim življenja. Le kdo bi si tega zares želel," sklenem razmišljanje in pohitim za prijateljicama ...

ponedeljek, 14. september 2020

Peitlerkofel/Sass de Putia 2875m

Skupina Peitlerkofla  je relativno majhna gorska skupina v Dolomitih. Nahaja se na severozahodnem robu gorstva med dolinama Eisacktal/Valle Isarco na zahodu in Gadertal/ Val Badiana na vzhodu. Proti jugu se razprostirata bolj znani Geislergruppe /Gruppo delle Odle in Puezgruppe/Gruppo Puez, ki sta dovolj oddaljeni, da ne zastirata tudi daljnih pogledov proti jugu. Pogledi proti severu, čez Lusner Bergen in Pustertal/ Val Pusteria pa sežejo vse do zasneženih velikanov Visokih Tur in Zillertalskih Alp. Na vzhodu se dvigujejo Braiški Dolomiti, za njimi silhuete Sextenskih. Peitlerscharte skupinico deli na zahodni in vzhodni del, v slednjem se dviga tudi najvišji vrh, po njem je dobila skupina ime in bil je cilj tokratnega potepa.


"Telebajski še spijo," smo se hecale, ko smo kmalu nad izhodiščem dosegle te lepe travnate planjave


... namesto njih, telebajskov namreč, uzremo severni obraz našega cilja

Prav kakor v pravljici, naravnost iz zelenja je zasijala skalna podoba našega izbranca

... ki je bil še mnogo lepši ob povratku, ko je v soncu sijal

Vmes se je zgodila tudi resnična pravljica tistega dne. Ne le na njegov vrh nas je vodila pot, tudi obkrožile smo ga. Okrog in okrog njegovega vznožja se namreč razprostirajo visokogorski pašniki neizmernih velikosti, posejani z lesenimi hiškami in temnozelenimi smrekami ter žuborečimi potočki. Med njimi se vijugajo nezahtevne cestice in potke, tako da pogledi brezskrbno tavajo in raziskujejo njihovo obrobno čipko, ki je res bogata. O njej  v nadaljevanju, najprej se povzpnemo na vrh, ki kakor sem že obljubila, zaradi svoje obrobne lege ponuja pravo bogastvo razgledov.

Pot do Peitlerscharte ob pogledih nazaj in ob potočku hitro mine, tam  prvič uzremo severno podobo  Geislergruppe, ki sem jo jaz še posebej težko pričakovala. Škrbina je tudi križišče več poti in sem se bomo ob povratku tudi vrnile.




Na stezi proti škrbini, pogled nazaj

Na škrbini stopimo na sonček, ki se mu pustimo ogreti


V nadaljevanju se potka nekaj časa še vije med travami, potem pa se ustrmi in postane bolj skalnata. Pripelje nas na sedlo med obema vrhovoma od koder se na najvišji vrh vzpne lahka zavarovana pot, ki se izteče tik pod križem na vrhu.








Moja neučakanost je bila silna in ob videnem me je preplavil občutek radosti. Okrog in okrog in daleč do obzorja je vse kipelo proti nebu, oni najbolj oddaljeni so se belili v soncu. Dolgi grebeni nad strmimi melišči so bili videti kot mogočne trdnjave, svetlo zelene zaplate visokogorskih trav so prekinjale planjave temnozelenega ruševja, in so strogost severnih podob gorskih skupin pred menoj le nekoliko omilile. Od onih najbližjih na zahodu je pogled segel daleč na jug in potem še na vzhod in čisto na koncu še proti severu. Kar nekaj vrhov je, ki jih v srcu nosim in pozdravim kot znance. Najbolj številni so oni, ki me medse in na svoje vrhove še vabijo, in kot vedno, se najbolj globoko poklonim vsem tistim, ki so dosegljivi le izbrancem. Resnično uživam, ne vem koliko časa je trajala zamaknjenost, ko slišim prijateljico vprašati, če danes ne mislim nič malicati. Prisedem, stegnem noge, iz nahrbtnika z eno roko vzamem malico, z drugo sežem po ponujeni kavi ... Počivati  na vrhu razgledne gore, v lepem vremenu, ob dihjemajočih  pogledih na prostran gorski svet in srkati vročo kavo; občutek, ki ga ni moč primerjati z ničemer ... 


Proti zahodu pogled na preostali del skupine in na severno podobo Geislergruppe/Gruppo delle Odle


... ki se ji tukaj pridruži Puezgruppe/Gruppo Puez. Za njo Sellagruppe/Il Sella, zadaj pa Langkofel/Sassolungo in skupina Marmolada.

Naprej proti jugu silhueti M.Civetta, M. Pelmo, nad Gadertal/Val Badia pa vrhovi okrog
Falzaregopass/Passo Falzarego z začetkom vzhodne panorame nad dolino.



Vzhodno stran doline Gadertal/Val Badia namreč krasi pogled na skupino, ki skoraj
navpično pada proti dolini in je ime dobila po osrednjem vrhu Kreuzkofel/Sasso
 Santa Croce/Sas dla Crusc.



Naprej proti vzhodu se v vsej svoji lepoti na ogled postavijo Pragser Dolomiti/Dolomiti di Braies


... z najvišjo Hohe Gaisel/Croda Rossa d’Ampezzo

... in na koncu še čez  Kronplatz/Plan de Corones proti severu, Visokim Turam in Zillertalskim Alpam





Dolgost uživanja na vrhu gore je včasih prav kratka, iz različnih razlogov. Tokrat se mi je zdelo, da imam časa na pretek in sem si ga tudi vzela. Verjetno me včasih sohodci nekoliko težko čakajo, ko se z zemljevidom na kolenih vrtim okrog svoje osi, čeravno sedaj že vedo, da je temu pač tako. Sem se pa jaz naučila, da ko ne sodelujejo več v mojih določanjih vrhov in glasnih ugibanjih ali se kakšen tam zelo daleč res vidi ali ne, to pomeni, da se približuje čas odhoda ... 
Pri spustu smo se najprej poslovile od razgledov proti jugu in zahodu, že pred škrbino smo dokončno hrbet obrnile "Messnerjevi dolini" in "Iglam", ki se dvigajo nad njo, na škrbini pa zavile na najlepši del popotovanja tega dne.







Od tukaj naprej se ne morem opredeliti; ali so bile lepše gore, ki so nas spremljale ali visokogorske zelene planjave, ki so za vsakim ovinkom, in teh ni bilo malo, pokazale drugačen obraz, kot bi se šle lepotno tekmovanje. Nepopisno lepo in tudi presenetljivo, saj obhod poteka na višini okrog dva tisoč metrov, malo gori, malo doli, od južnih plati gore pa do izhodišča na severni strani, kjer smo zjutraj začele.


Od M. Pelma in Lagazuoi v daljavi na desni  in čez Piz Lavarela na Heiligkreuz ter 
Zehner/ Sasso delle Dieci do Neuner /Cima Nove sežejo pogledi. Onstran doline Val 
di Rudo pa braiška protagonista;  Hohe Gaisel in Muntejela de Sennes/M. Sella di Sennes