ponedeljek, 28. januar 2013

Roblekov dom na Begunjščici

Vedno kadar potujem skozi naselja, ki nudijo lepe poglede na gore, se sprašujem, v kolikšni meri se prebivalci sploh zavedajo, v kako lepem okolju živijo. Skozi take čudovite kraje v nederjih Karavank in s pogledi na najvišje slovenske vršace, sem  se peljala tudi danes. Če samo omenim slavno gostilno še bolj slavnega muzikanta in razvaline gradu Kamen, ki ima Begunjščico za kuliso, bo že dovolj, da bo vsakdo prepoznal Begunje. Grobišče in spomenik talcem nas opomni na čase, ki naj bi se nikoli več ne ponovili, več stoletij stara cerkev Sv. Petra, ki se razgleduje po dolini, pa je bila zgrajena v obdobju, ko so po naši lepi deželi ognji po okoliških gričih oznanjali, da se jim približujejo nevarni plenilci.





Pot na Roblekov dom poteka skozi Drago, na začetku ob potoku Begunjščica in v dobri uri pripelje na planino Planinico, v nekaj nadaljnih minutah pa na Poljško planino.


Planina Planinica

Poljška planina

Poljška planina se nahaja pribljižno na polovici poti, pot od tod dalje  poteka večji del  po gozdu. Ko se le ta razredči, nad seboj že uzrem Roblekov dom, vso pozornost pa v hipu namenim vršacem, ki se bohotijo onstran Save.

Tik pred iztekom gozda





Edina klopca, ki ni bila s snegom zasedena, je samevala samo takrat, ko je Tina vozila drugi slalom in zmagala. Prijazna koča je ob koncih tedna  odprta, med tednom pa se obiskovalci vpisujejo v knjigo. Za petnajst pohodov bodo spomladi ob priložnostni prireditvi nagrajeni. Ni kaj, vzpodbudno za  petnajst tisoč prehojenih višinskih metrov. Spet en lep dan v naših lepih gorah.



Stol



petek, 25. januar 2013

Rudnica

Za hribčke si je poleti škoda čas  "uzet". Eden takšnih, po krivici zanemarjenih, je Rudnica, ki skupaj s Senožetmi in Šavnico deli Bohinjsko dolino na spodnjo in zgornjo. Pri izteku Bohinjskega jezera se združita. Pomembnejša Spodnja Bohinjska dolina se razteza do Bohinjske Bistrice, ki je največje naselje v dolini, Zgornja Bohinjska dolina pa se razprostira neposredno pod obronki Pokljuke od vasi Stare Fužine do Jereke. Med obema pa moj današnji cilj. Takole je Rudnica videti nad vasjo Brod, ko neštetokrat hitimo proti "višjim" ciljem.



Na vrhu je bilo danes malo pohodnikov, ni pa vedno tako, kar pričata vpisna knjiga in žig. Tudi prijetna klopca, ki je bila danes žal zasedena, nudi prijetno udobje ob pogledih na  zgornjo dolino. Pot vodi tudi mimo lične in zelo posebne kapelice, v kateri so, seveda času primerno, postavljene jaslice.



Z vrha se lepo vidi po Zgornji Bohinjski dolini. V ospredju sta  Srednja vas in Češnjica in nad njima pokljuški gozdovi.


Rahel spust na nasprotno stran pripelje ven iz objema gozda, na planino s katere so lepi pogledi na Spodnje Bohinjske gore, Spodnjo Bohinjsko dolino in seveda na Bohinjsko jezero.



Po dolini navzdol
...proti Bohinjski Bistrici.

Nad Pršivcem pa že bohinjski veljaki



sreda, 23. januar 2013

Španov vrh - ponovno

Nedokončana nedeljska tura, napoved ponovnih padavin za jutri, predvsem pa kanček upanja, da vendarle pridem do sončka, so bili zadostni razlogi, da turo ponovim. Drevesa so ozaljšana z novozapadlim snegom, gaz je dobro vidna, želja da pridem na vrh pa me kar podi iz oblakov goste megle, ki vseskozi požira moje upe o soncu in razgledu. Tako vse do vrha. Na vrhu se najprej napotim do razgledne table, ki pa je globoko pod snegom. Odločim se jo odkopati in videti kaj mi danes ni dano videti. Pri tem opravilu  mi zelo prav pride metla, ki je naslonjena pred hiško na vrhu.



Med čiščenjem table se je začelo nekaj dogajati. Soncu se je nasmihala zmaga nad debelo ogabo.


Postajalo je svetleje, vse svetleje


... dokler se ni posvetilo. Ampak samo za nekaj trenutkov. Komaj sem ga "Kralja osončenega" uspela približati, v naslednjem hipu je že izginil. Odmev zvona iz doline je oznanjal, da je dan star komaj polovico dneva.



Vesela, da mi je narava namenila skop pogled v njeno bogastvo, in še čisto pod vtisi pravkar doživetega, začnem sestopati. Še prej si ogledam očiščeno razgledno tablo in njene obete za naslednjič. Ko pridem do poti, ki povezuje Planino pod Golico z Javorniškim rovtom, me svetloba na koncu drevoreda spelje na drugo stran.




Brodim po puhastem snegu. Sonce le občasno predre debele in goste plasti megle. Hoja je prijetna in kar nadaljujem vse dokler med dvema smrekama ne uzrem današnje nagrade za svojo vztrajnost.


Spet hitim, da ujamem čimveč lepih pogledov. Od Triglava, Rjavine, Vrbanovih špic in Cmira na eni strani doline Vrat


... do lepotca Razorja, Dolkove špice, Škrlatice in meni tako zelo ljube Martuljkove skupine na drugi strani doline.


Celo delčka Karavank proti vzhodu in zahodu sta se za hip pokazala.



Že naslednji pogled med obe smreki je naznanil, da je pravljice za danes konec.



ponedeljek, 21. januar 2013

Španov vrh

Kljub slabemu vremenu sem se včeraj odpravila na turo. Dokler bo šlo, bo šlo, če ne se obrnem. Pobožna želja je bila krožna od Jesenic čez Planino pod Golico do doma Pristava in nazaj na Jesenice.   Ostalo je pri želji, obrnila sem na Španovem vrhu in prišla domov premočena, ampak zadovoljna z opravljenim. Nazaj grede sta mi tik pod Planino pod Golico ustavila dva planinca, pa sem se za prevoz lepo zahvalila in nadaljevala peš.

Verjetno, da o dežju, megli in z njima povezani nevidljivosti, sploh ne bi pisala, če ne bi po naključju našla groba slovenskega alpinističnega velikana Joža Čopa. Vedela sem, da je svoj zadnji dom našel na pokopališču pri cerkvi Sv. Križa, kje ta cerkev je pa mi ni bilo znano. Na Planini pod Golico mi je prijazna domačinka  na vprašanje kje gre pot proti Španovemu vrhu odgovorila, da mimo omenjene cerkvice. Naslednje moje vprašanje se je seveda nanašalo na grob. Ne vem katera je bila bolj presenečena; ali jaz nad njenim pritrdilnim odgovorom, ali ona nad mojim vprašanjem. Sneg pa že ne bo ovira sem razmišljala, ko je rekla, da ga je preveč, da bi obeležje našla. In sem ga.


Pot proti cerkvi
Na levi strani cerkve sem na pokopališču
našla nekoliko poseben spomenik


zelo posebnemu človeku.
Pogosto v sožitju:  skedenj in kozolec
Sem odkopala sneg, da sem našla tablico za svojo smer.
Debelina snežne odeje narašča z višino
vse več je dežja in megle in zato obrnem.

sobota, 12. januar 2013

Baba, tokrat karavanška Dovška Rožca

Na robu gozda:

Megla se je ravnokar umaknila,
pod ivnato zaveso pa se 
poraja novo življenje.



Na grebenu:

 razkošen in bahav

veličasten,

skuštran,

... in zrcalce, zrcalce na steni, povej ...


In na vrhu:

Samo najvišji, najimenitnejši,

izbrani in

težko dostopni ter

najbolj estetski, se s svojimi vrhovi poganjajo v nebo. 

Na koncu se je za trenutek odkrila prva dama Karavank - Kepa.