Nedokončana nedeljska tura, napoved ponovnih padavin za jutri, predvsem pa kanček upanja, da vendarle pridem do sončka, so bili zadostni razlogi, da turo ponovim. Drevesa so ozaljšana z novozapadlim snegom, gaz je dobro vidna, želja da pridem na vrh pa me kar podi iz oblakov goste megle, ki vseskozi požira moje upe o soncu in razgledu. Tako vse do vrha. Na vrhu se najprej napotim do razgledne table, ki pa je globoko pod snegom. Odločim se jo odkopati in videti kaj mi danes ni dano videti. Pri tem opravilu mi zelo prav pride metla, ki je naslonjena pred hiško na vrhu.
Med čiščenjem table se je začelo nekaj dogajati. Soncu se je nasmihala zmaga nad debelo ogabo.
Postajalo je svetleje, vse svetleje
... dokler se ni posvetilo. Ampak samo za nekaj trenutkov. Komaj sem ga "Kralja osončenega" uspela približati, v naslednjem hipu je že izginil. Odmev zvona iz doline je oznanjal, da je dan star komaj polovico dneva.
Vesela, da mi je narava namenila skop pogled v njeno bogastvo, in še čisto pod vtisi pravkar doživetega, začnem sestopati. Še prej si ogledam očiščeno razgledno tablo in njene obete za naslednjič. Ko pridem do poti, ki povezuje Planino pod Golico z Javorniškim rovtom, me svetloba na koncu drevoreda spelje na drugo stran.
Brodim po puhastem snegu. Sonce le občasno predre debele in goste plasti megle. Hoja je prijetna in kar nadaljujem vse dokler med dvema smrekama ne uzrem današnje nagrade za svojo vztrajnost.
Spet hitim, da ujamem čimveč lepih pogledov. Od Triglava, Rjavine, Vrbanovih špic in Cmira na eni strani doline Vrat
... do lepotca Razorja, Dolkove špice, Škrlatice in meni tako zelo ljube Martuljkove skupine na drugi strani doline.
Celo delčka Karavank proti vzhodu in zahodu sta se za hip pokazala.
Že naslednji pogled med obe smreki je naznanil, da je pravljice za danes konec.
