Španov vrh - ponovno

Nedokončana nedeljska tura, napoved ponovnih padavin za jutri, predvsem pa kanček upanja, da vendarle pridem do sončka, so bili zadostni razlogi, da turo ponovim. Drevesa so ozaljšana z novozapadlim snegom, gaz je dobro vidna, želja da pridem na vrh pa me kar podi iz oblakov goste megle, ki vseskozi požira moje upe o soncu in razgledu. Tako vse do vrha. Na vrhu se najprej napotim do razgledne table, ki pa je globoko pod snegom. Odločim se jo odkopati in videti kaj mi danes ni dano videti. Pri tem opravilu  mi zelo prav pride metla, ki je naslonjena pred hiško na vrhu.

Med čiščenjem table se je začelo nekaj dogajati. Soncu se je nasmihala zmaga nad debelo ogabo.

Postajalo je svetleje, vse svetleje

... dokler se ni posvetilo. Ampak samo za nekaj trenutkov. Komaj sem ga "Kralja osončenega" uspela približati, v naslednjem hipu je že izginil. Odmev zvona iz doline je oznanjal, da je dan star komaj polovico dneva.

Vesela, da mi je narava namenila skop pogled v njeno bogastvo, in še čisto pod vtisi pravkar doživetega, začnem sestopati. Še prej si ogledam očiščeno razgledno tablo in njene obete za naslednjič. Ko pridem do poti, ki povezuje Planino pod Golico z Javorniškim rovtom, me svetloba na koncu drevoreda spelje na drugo stran.

Brodim po puhastem snegu. Sonce le občasno predre debele in goste plasti megle. Hoja je prijetna in kar nadaljujem vse dokler med dvema smrekama ne uzrem današnje nagrade za svojo vztrajnost.

Spet hitim, da ujamem čimveč lepih pogledov. Od Triglava, Rjavine, Vrbanovih špic in Cmira na eni strani doline Vrat

... do lepotca Razorja, Dolkove špice, Škrlatice in meni tako zelo ljube Martuljkove skupine na drugi strani doline.

Celo delčka Karavank proti vzhodu in zahodu sta se za hip pokazala.

Že naslednji pogled med obe smreki je naznanil, da je pravljice za danes konec.

Španov vrh

Kljub slabemu vremenu sem se včeraj odpravila na turo. Dokler bo šlo, bo šlo, če ne se obrnem. Pobožna želja je bila krožna od Jesenic čez Planino pod Golico do doma Pristava in nazaj na Jesenice.   Ostalo je pri želji, obrnila sem na Španovem vrhu in prišla domov premočena, ampak zadovoljna z opravljenim. Nazaj grede sta mi tik pod Planino pod Golico ustavila dva planinca, pa sem se za prevoz lepo zahvalila in nadaljevala peš.

Verjetno, da o dežju, megli in z njima povezani nevidljivosti, sploh ne bi pisala, če ne bi po naključju našla groba slovenskega alpinističnega velikana Joža Čopa. Vedela sem, da je svoj zadnji dom našel na pokopališču pri cerkvi Sv. Križa, kje ta cerkev je pa mi ni bilo znano. Na Planini pod Golico mi je prijazna domačinka  na vprašanje kje gre pot proti Španovemu vrhu odgovorila, da mimo omenjene cerkvice. Naslednje moje vprašanje se je seveda nanašalo na grob. Ne vem katera je bila bolj presenečena; ali jaz nad njenim pritrdilnim odgovorom, ali ona nad mojim vprašanjem. Sneg pa že ne bo ovira sem razmišljala, ko je rekla, da ga je preveč, da bi obeležje našla. In sem ga.

Pot proti cerkvi

Na levi strani cerkve sem na pokopališču

našla nekoliko poseben spomenik

zelo posebnemu človeku.

Pogosto v sožitju:  skedenj in kozolec

Sem odkopala sneg, da sem našla tablico za svojo smer.

Debelina snežne odeje narašča z višino

vse več je dežja in megle in zato obrnem.