Jelenkamen

Že kar nekaj časa nisem bila na Jelenkamnu, tem razgledniku nad Jesenicami in ker je Majda v svojem blogu dokumentirala in pokomentirala izgradnjo obeh novih mostičkov, je bil skrajni čas, da to tudi v živo vidim. Res pohvalno, da sta dva domačina popolnoma prostovoljno in brez kakršne koli finančne pomoči zgradila nova mostova...

Začetek poti

Podobna sta si oba mostička

Pot pelje mimo kapelice, 

... od nje prvi pogled na vzhodni del mesta 

Nadaljevanje po gozdu

... mimo ličnega znamenja,

... pod naravnim mostom,

... ob zelenih pogledih navzgor 

... in navzdol.

Tik pod vrhom Jelenkamna in 

... pogled z njega po dolini 

Pot do Jelenkamna ni niti dolga, v kopnem pa tudi ne zahtevna, zato se napotim še naprej, proti Španovemu vrhu. Nekoliko po svoje; v vetru, ki je šumel v krošnjah ter med ječanjem upogibal mogočna debla, med številnimi odtenki zelene, ki so se prelivali v gozdu, po rovtih, po travnikih ter po potkah, ki so jih obrobljale vse dišeče in cvetoče rožice.

Po nepoznani poti sem prišla na ta neznani vrh,

... in v ta neznani čudoviti rovt, 

... kjer me je pozdravil tale edini cvet

Tukaj že vem kje sem

... in tukaj je že poznano vršno pobočje Španovega vrha. 

Najtemnejši zeleni odtenki so 

... šopi popkov narcis

Med rožicami se vzpenjam proti vrhu in na sedelcu se odpre pogled proti pobeljeni Golici 

Na vrhu Španovega vrha se gradijo številni možici

Pogled z vrha na oblake in Julijce pod njimi

Spust proti domu so zopet ozaljšale rožice, a šele precej nižje sem naletela na nekoliko več cvetočih princesk, ki bodo zdaj - zdaj zacvetele v vsem svojem sijaju...

Tudi tukaj bo kmalu pobeljeno 

Pravljično 

... in med številni popki zopet samo en cvet

V Skavarjovem rovtu stopim na cesto 

... nasproti mi pridirjajo edina živa bitja, ki sem jih danes srečala 

Šele na najnižjem rovtu me razveseli nekaj šopkov princesk

Še sestop mimo vodnega zajetja in zopet sem se znašla med hitečimi ljudmi, kjer ni več tišine in mir, ki sem ga uživala na celotni turi, se je moral skriti nekam v globino srca...

Španov vrh in Golica

Kadar ni časa za kaj drugega, je na vrsti Španov vrh. Pa ne kar tako; ob letu se namreč dobi priznanje, nemudoma pa pogledi na Stolov greben, pa na Golico, Klek in Hruški vrh ter seveda na gospostvo tam čez, onkraj Save, tokrat tudi na meglice, ki so se plazile po Gornjesavski dolini.

Stolov greben s poti na Španov vrh

Golica z vrha Španovega vrha

... ter Klek in Hruški vrh

Nad meglicami in Mežaklo se kaže slovenska srebrnina

Dopoldanske obveznosti so me v dolini zadržale do preko poldneva, zato za izhodišče izberem Planino pod Golico in posledično hitro pridem do vpisne knjige na vrhu Španovega vrha. Vreme je bilo še lepo in sklenem nadaljevati vsaj do Križovca in se od tam vrniti na izhodišče. Na Križovcu se odločim za podaljšek do sedla Suha in morda na Ptičji vrh... Toda že na Pustem rovtu me je pogled na Golico povabil na greben. V mislih začnem preračunavati čase in ugotovim, da če bo šlo vse po sreči, lahko do teme pridem do Fenca, saj se bom vračala po zimski poti, ki je najkrajša, meni pa tudi zelo ljuba. Vse se je izteklo, kot sem predvidevala; do teme sem prispela na asfaltno cesto, saj tudi lučke nisem imela, baterija na fotoaparatu je zdržala do vrha Golice ter iz termo steklenice sem na vrhu ožela zadnje kapljice čaja. Celo takšen sramežljiv sončni zahod sem uzrla za Triglavom in eno čudovito preživeto popoldne se je dokončno nagnilo v večer, ko sem že bila pri avtu. Nenačrtovano, morda pa prav zato še posebno lepo...

Na Križovcu

Na Pustem rovtu že vem, da bom šla gor

Na sedlu Suha nekaj snega, Mala golica kopna

Oblaki nad sedlom Suha

Grebenska na Golico ni markirana, zato tudi časa ni napisanega

Oblaki nad Triglavom

... in meglice nad dolinami

... ter pomlad ob poti (na 1700m)

Ta dva precej nižje

Proti vrhu Krvavke

Na sedlu med Krvavko in Golico že precej oblačno

Pogled naprej,

Pogled nazaj

... in večer se je začel