Španov vrh in Golica

Kadar ni časa za kaj drugega, je na vrsti Španov vrh. Pa ne kar tako; ob letu se namreč dobi priznanje, nemudoma pa pogledi na Stolov greben, pa na Golico, Klek in Hruški vrh ter seveda na gospostvo tam čez, onkraj Save, tokrat tudi na meglice, ki so se plazile po Gornjesavski dolini.

Stolov greben s poti na Španov vrh

Golica z vrha Španovega vrha

... ter Klek in Hruški vrh

Nad meglicami in Mežaklo se kaže slovenska srebrnina

Dopoldanske obveznosti so me v dolini zadržale do preko poldneva, zato za izhodišče izberem Planino pod Golico in posledično hitro pridem do vpisne knjige na vrhu Španovega vrha. Vreme je bilo še lepo in sklenem nadaljevati vsaj do Križovca in se od tam vrniti na izhodišče. Na Križovcu se odločim za podaljšek do sedla Suha in morda na Ptičji vrh... Toda že na Pustem rovtu me je pogled na Golico povabil na greben. V mislih začnem preračunavati čase in ugotovim, da če bo šlo vse po sreči, lahko do teme pridem do Fenca, saj se bom vračala po zimski poti, ki je najkrajša, meni pa tudi zelo ljuba. Vse se je izteklo, kot sem predvidevala; do teme sem prispela na asfaltno cesto, saj tudi lučke nisem imela, baterija na fotoaparatu je zdržala do vrha Golice ter iz termo steklenice sem na vrhu ožela zadnje kapljice čaja. Celo takšen sramežljiv sončni zahod sem uzrla za Triglavom in eno čudovito preživeto popoldne se je dokončno nagnilo v večer, ko sem že bila pri avtu. Nenačrtovano, morda pa prav zato še posebno lepo...

Na Križovcu

Na Pustem rovtu že vem, da bom šla gor

Na sedlu Suha nekaj snega, Mala golica kopna

Oblaki nad sedlom Suha

Grebenska na Golico ni markirana, zato tudi časa ni napisanega

Oblaki nad Triglavom

... in meglice nad dolinami

... ter pomlad ob poti (na 1700m)

Ta dva precej nižje

Proti vrhu Krvavke

Na sedlu med Krvavko in Golico že precej oblačno

Pogled naprej,

Pogled nazaj

... in večer se je začel

Dve podobi Golice

Od daleč je videti, kot bi sneg pobelil višja pobočja Male Golice. Pa ni sneg. Princeske v snežno belih krilcih so in danes v vetru valovijo in trepetajo, kot bi žalovale za onimi, ki so že odcvetele. Sem ter tja so šopki od snega poleženi, od zmrzali so listki nekaterih, kot bi bile iz prosojnega pergament papirja, med njimi so tudi še takšne, ki lepote svojega cveta še niso iz popka odvile.

Ko je vsa ta cvetoča belina ostala za in pod menoj, sem si ob prihodu na vrh želela, da valeče se megle na severni strani Karavank, ne bi nepovabljene prečkale meje. Pa je bil njim, prav kakor meni, najbližji prehod Jekljevo sedlo. Zagrnile so skoraj vse, le najvišji Kepi je uspelo pokazati svojo na sveže pobeljeno podobo.

Kljub temu sem se napotila navzdol po grebenu, malo po poti, malo ob mejnih kamnih. Narcis v vršnem delu Golice ni niti na vzhodni niti zahodni strani, je pa razdrt greben v tem času ozaljšan s sončki. Ja, sončki, ker kar je bilo danes sončno-rumenega so bili avriklji in vse kar je bilo nebesno-modrega, so bile spominčice ...

Ves čas sestopa sem se spraševala: "Ali je mogoče, da bi jih našla skupaj? Avriklje, ki so dominirali na tej strani gore in narcise, ki krasijo vzhodna pobočja Golice." Ko sem že domala obupala, sem jih zagledala. Prečudovit aranžma se mi je ponudil na ogled. Nisem se mogla odločiti iz katerega zornega kota je lepši, tudi Google ne in jih je združil v gibanje.

Nadaljevala sem proti Jekljevemu sedlu in naprej mimo Ovčarske koče proti izhodišču pod Markljevim rovtom. Čeprav brez sončnih žarkov in modrega neba, z močnim vetrom na grebenu in blatom, ki se je zajedal v zareze gume na podplatih čevljev, da je prav nesramno drčalo ter brez razgledov, je bil dan popoln. Da bi jih bilo le še veliko.