Med številnimi dostopi na vrh Dovške Babe sem danes izbrala nemarkirano stezo iz Rogarjevega rovta mimo Hruščanske planine na planino Dovško Rožco. S planine nato na vrh ter po grebenu na Hruški vrh in nazaj na izhodišče. Potka terja nekoliko pozornosti samo v delu, ko se ovija okrog strmih južnih pobočij Dovške Babe, pri čemer preči tudi nekaj grap. V eni izmed njih sem naletela na velik trop gamsov, žal le tisti najbolj brezbrižni niso ubežali mojemu fotoaparatu. Kravam, ki jim ni prav nič mar slovensko-avstrijska meja, sem se umikala, ker jih nimam rada in ker sem vedela, da so slovenske, med katerimi letos ni bilo nobenega hudobnega bika, že pred dnevi preselili v dolino.
Vseskozi me je preganjala, lovila, strašila in nazadnje celo zabavala megla. Debele gmote so kipele navzgor, se spuščale, trgale in cefrale, kot podivjane lovile ena drugo in se rogale šibkim sončnim žarkom. Z vseh strani so se neobzirno zaletavale vame in me med prerivanjem popolnoma zagrnile, že naslednji hip pa dovolile, da sem uzrla košček modrine ali pa nenavadno podobo vrha, ki je štrlel iz peneče beline. Res da so mi okrnile razglede, so me pa tudi resnično zabavale, pogledi pa so bili ravno zaradi njih prav posebni.
 |
| Triglav se je pokazal le toliko, da je bilo videti njegovo svežo preobleko |
 |
| Vrh dovške Babe proti severu prepada, za trenutek se je znebil bele nadloge |
 |
| Iz morja gleda Koprivnjak |
 |
| ... in do severnega obzorja nič več |
 |
| Proti vzhodu Golica in Klek v posebni izdaji |
Na vrhu Hruškega vrha se odločim za sestop. Spotoma naberem gob in pridem do avtomobila le nekaj minut preden je pričelo deževati. Minil je spet en lep dan preživet v gorah. Da bi jih le bilo še veliko.
