Hruški vrh in Dovška Baba

V skupino Golice sodi del karavanškega grebena med sedli Medvedjak oziroma Seča na vzhodu in Mlinca na zahodu. V zahodnem delu skupine se najvišje, 1891 m visoko, vzpne Dovška Baba, ki je hkrati druga najvišja v skupini. Njen vzhodni sosed Hruški vrh, imenovan tudi Hrušanski ali Hruščanski, je spričo njene višine in prepoznavnosti kar nekoliko na rob odrinjen, nekateri ga uvrščajo tudi kar pod podaljšan Babin vzhodni greben.

Dominantnost Babe v tem delu je nesporna, ne le zaradi njene višine, tudi zato, ker večina markiranih poti nanjo pripelje z Dovjega, ki je po Jakobu Aljažu postalo nesmrtno, da o zgodbi, kako je Joža Čop rad na Babi poležaval in čez Luknjo v Zadnjico gledal, sploh ne govorim... 

Markiranih poti, razen grebenske, na Hruški vrh ni, po južnih pobočjih pa se prepletajo številne pastirske, lovske in še kakšne, ki popotnika z nekaj občutka za orientacijo varno pripeljejo na vrh, ki je meni prijaznejši od onega Babinega. Prostornejši je, na sever ne prepada strmo, ponaša se z nadvse primerno klopco in celo kapelico, ki so jo davno nazaj postavili v čast Sv. Izidorju, zavetniku pastirjev, kmetov in živine, novodobno pa je bojda zavetnik celo samemu internetu. Še eno posebnost ima; ko gora še nisem prepoznavala po njihovi podobi, sem si Hruški vrh zapomnila po tem, da ima edini v skupini, tik pod vrhom, čisto prava melišča.

Prostrana južna pobočja obeh nudijo planinsko pašo, ki sega vse do grebena, prav v predelu Hruškega vrha pa se kakor ogromen kotel začne pahljačasto raztezati tudi na sever, proti Koprivnjaku. V številnih manjših grapah, ki so prav tako značilnost skupine, je moč naleteti na manjši trop gamsov ali pa pregnati plašnega ruševca. 

Južna podoba Hruškega vrha

Obširna pašna planjava na pobočju Dovške Babe

Začetek poti na Rogarjevem rovtu

Ko pot prvič pripelje iz gozda, se pokaže gizdavi Klek in gola Golica

Pogled na Hruški vrh s pašnikov na Hruški (Hruščanski) planini

Ob poti

Na poti

Pogled z vrhnjega dela pobočja navzdol na planino

... in na bogatijo nad Mojstrano

... ter na Dovško Babo

Izidor na vrhu pozdravi vsakogar,  

... njegovi razgledi so dihjemajoči; najprej proti jugu k najvišjim - od Rjavine in Triglava
čez Martuljkovo skupino do Ponc in  Mangarta

Po Savski dolini navzdol se dvigajo meglice, sonce pa je že prebudilo Stol

Proti zahodu dovška Baba in ostanki snega na pašnikih proti Koprivnjaku

Meglice tudi nad Dravsko dolino. Levo Koprivnjak, desno Klek in Golica

S poti na Babo se lepo vidi kako se greben na Golici obrne proti jugu

Tukaj se prvič na ogled postavi Babina soseda in prva dama Karavank - Kepa

Še enkrat proti severovzhodu

... in jugozahodu

Medtem je del Mojstrane obsijalo sonce

... Kepa se je približala,

... odstrl se je greben Bavh,

Hruški vrh je ostal za menoj

Sestopila sem mimo pastirske koče na planini Dovška Rožca na senožeti Ravne,

... z Raven pa po lepo pometeni cesti nazaj na izhodišče

Potem, ko dlje časa ne grem v gore, se moje popotovanje spremeni v pravo romanje in čaščenje vsega videnega. Lep dan in pravi cilj sem izbrala, da se je duša napila in hrepenenje potešilo.

Golica in Dovška Baba ter vse, kar je vmes

Le pičle pol ure od izhodišča me loči od gornjih pogledov. Vedno, kadar začnem na Križovcu in se čez Pusti rovt namenim na greben Karavank, komaj čakam, da pridem izza ovinka in jih uzrem. Tudi prvi pogled na Golico, kamor se bom danes najprej odpravila na obisk, je bil z rovta privlačen in vabeč. Na sedlu Suha, pri mejnem kamnu številka ena, pa so ga ozaljšali skodrani oblaki.

Ljudi danes nisem srečala. Komaj rojeni močerad mi je prečkal potko in na mravljišče izredno velikih, pridnih mravljic sem naletela, med njimi je bila ena še prav posebno prizadevna. Dvakrat sem splašila srnice, celo kavke me niso obletavale, kot običajno.

Vzpenjajoč se proti Golici in s pogledi obrnjenimi predvsem proti dvema kraljestvoma onstran Save, sem razmišljala, domala na glas: "Le kako gre lahko nekdo kar mimo, brez da bi videl te zasnežene vrhove, ki kipijo proti nebesni modrini in da ga ne spreleti ob njih lepoti, čeravno jih gleda le od daleč? Kako čudno, da se mu ne utrne želja, da bi se povzpel tja gor in si ves navdušen ogledal to čudo od blizu? In ali ne ve, da bi tam v tihoti, sede na skali, osupnil nad doživetim in videnim ter bi se mu milo storilo, ker bi se moral vrniti? Oh, in kako nebeško lepo je razmišljati o ponovnem obisku ali kako ti dušo objame toplina, ko pogledi prikličejo spomine?"

Najlepše so videti vsi skupaj, potem pa jih nekoliko približam; najprej vrhovi nad Krmo, sledijo tisti, ki se dvigajo nad Luknjo, potem najvišja Škrlatica v imenitni družbi svoje skupine in Razorja, tem se v naslednjem pogledu pridruži še Špik, njemu pa še en velikan nad grebenom Ponc.

Tudi h Korošcem se uzrem in nazaj po prehojenem grebenu s severa, kjer je podoba Golice bolj zimska in seveda naprej po grebenu proti zahodu in mojemu oddaljenemu in s te strani špičastemu vrhu Dovške Babe. Vmes se oglasim še na Hruškem vrhu in Kleku, čigar grapce in sneg v njih, ki se včasih zadrži vse do časa cvetenja narcis, me ne skrbijo, saj imam potrebno opremo s seboj.

Snežni jeziki in grapce na pobočju Kleka se izkažejo za lepo prehodne, kakšen pogled namenim zopet nazaj Golici, Struški in grebenu proti Stolu in se odločim, da Klek tokrat obidem, ker imam zelo pičlo odmerjeno količino tekočine in sem čaj že na Golici, ko sem ugotovila, da je steklenica z vodo ostala doma, začela redčiti s snegom. Nad strmalmi Jeseniške planine kar hitro pridem do sedla Rožca.

Pogledi s sedla so mimo nanešenega snega namenjeni najprej Hruškemu vrhu in Dovški Babi. "Oh, je še daleč," pomislim in se poigravam z mislijo, da je možen sestop v dolino z vrha Hruškega vrha. "Ampak potem pa to ni to, kar sem si zadala" in odženem takšno razmišljanje ter se že na sedlu veselim zamaška čaja in kave, ki si ju privoščim zgoraj. Proti severu se pokaže lep pogled na Koprivnjak, proti vzhodu na Klek in jugozahodu na razposajene oblačke nad Julijci. Ves čas vzpona na vrh se veselim obljubljene tekočine, kljub temu pa ne prezrem mejnega kamna številka sto. Začela sem namreč z enko na sedlu Suha.

Po precej dolgem in zasluženem počitku ter užitkarskem martinčkanju na klopci, ugotovim, da rdeča lučka na fotoaparatu pomeni določeno preobremenjenost, zato shranim le tiste poglede, ki jih še nimam; Planina pod Golico in Španov vrh nad njo, s Stolom v ozadju, naslednja slikca prikazuje Gornjesavsko dolino z Jesenicami. Pogled na greben in pot do Dovške Babe se mi ne zdi tako zelo oddaljen, da bi ga ne nadaljevala, četudi vem, da najprej sledi nekoliko spusta.

Prav na vrhu Dovške Babe mi uspe shraniti le še pogled nazaj na prehojeno pot, ovekovečiti lepotico Kepo in uzreti, kako globoko se grezijo velikani z začetka poti v dno doline Vrata, na izteku katere se vidijo polja in hiše v naselju Mojstrana, več kot tisoč metrov pod menoj.

Precej dolgo je bilo tole moje današnje popotovanje in pot pestra in prav nič enolična; od široke kolovozne do čisto ozke, ki je bila lahko s suhim listjem in odmrlimi iglicami posuta ali gruščnata ali vsa od svežih trav zelena in mehka. Izmenjavala se je mokra in blatna ali celo snežena, z ono od vetra posušeno, kjer prav nič ni treba paziti, kako bo noga stopila. Ja, pa tudi ovijala se je okrog po pobočju ali pa se je nesramno strmo zagnala naravnost po grebenu na vrh. Spuščala in dvigovala se je med sedli in vrhovi, zdaj premočrtno, zdaj v okljukih, čez travnata pobočja, med rušjem in golimi macesni ali skozi gozd, kjer je veter vršal v krošnjah, debla pa so presunljivo ječala in je sem ter tja priletelo kaj z vrha dreves, tako, da me je bilo strah, da kaj ne pristane na moji osiveli glavi. Večji del poti je potekal med in ob mejnih kamnih, občasno so jo zaznamovali belo-rdeči krogci, ponekod so jo omejile opasti ali pašne ograje, bila je od divjih prašičev razrita, prečila je melišče, snežišče, strme trave, obrobljali so jo cvetlični aranžmaji. Prav po čipkasti obrobi telohov različnih odtenkov, belo-rumenih kronc, svilenih podleskov in žarečega resja ter dišečega volčina mi bo ostala za vedno v spominu.