KSA se na ogled postavijo

Od Ojstrice do Kalške gore

... in naprej čez Kalški Greben in Vrh Korena do Krvavca in Košutne

...ter na vzhodu do Raduhe

Že nekaj let teh lepotcev razen redkih izjem, nisem obiskala. Morda so mi danes prav zaradi tega pričujoči pogledi povzročili izjemno močno doživetje. Spomini so bruhali na plano tako, da so drug drugega prehitevali. Vse vrhove sem mnogokrat obiskala po vse mogočih poteh in iz številnih izhodišč. Od takrat, ko smo v gore hodili še v žametnih pumparicah in rdečih dokolenkah in je bil srečnež tisti, ki je imel za zaščito pred dežjem vojaško pelerino, pa vse do zrelih let, ko smo si dostope bistveno skrajšali z avtomobili in spomine z gora začeli prinašati domov na spominskih karticah. Tudi nahrbtniki in vsebina v njih so se skozi desetletja spreminjali... Spremenili smo se tudi mi sami; predvsem smo postali zrelejši (beri starejši) in za spremembo od takrat, ko je bilo vse mogoče, danes telesna zmogljivost često ne more več slediti srčnim željam. In ko sem tako vsa polna nostalgije s pogledi objemala vse najvišje vrhove osrednjih Grintovcev in ko so mi one nižje zastirali oblački in sem nekatere lahko le slutila, saj sem natančno vedela kje so in po kateri potki se pride do njih, sem popotovala še onkraj Kamniškega sedla čez Planjavo in Ojstrico do zadnje še na sveže pobeljene Raduhe. "Koliko prehojenih kilometrov, koliko višincev, koliko obiskov, koliko želja in hrepenenj, koliko užitih trenutkov sreče, tudi strahov, koliko neponovljivih razgledov, sončnih vzhodov in zahodov, mokrih trav in neviht, koliko občutkov navdušenja,koliko samotarskih zgodb in koliko ljudi, s katerimi sem vsa vzhičena uživala na vrhu gore ali posedala po dišečih travah?" Ja, prav sopotniki na teh popotovanjih ne bodo nikoli pozabljeni, tudi tisti ali še predvsem tisti ne, ki so vse te lepote zapustili in za vedno odšli. Primerjava se ponudi kar sama od sebe; kako krhki in majceni smo ljudje v primerjavi z veličastjem gora. Gore so večne, le obleko si med letom menjajo, minljivost ljudi pa je dokončna. A ne s smrtjo, ne takrat, ko končajo skupne se poti, ampak takrat, ko umre poslednji, ki v spominu koga v srcu nosi...

Še bi lahko danes stala tam na robu vrha Kompotele in dovolila spominom nadaljevanje razburkanega tekmovanja, a je veter sproti uničeval šibke tople sončne žarke tako, da sem s premrlimi prsti pofotkala videno in se lažje prisilila v povratek v sedanji čas.

Gor sva prišli direktno s planine Koren, vračali sva se čez vrh Košutne in si na planini Košutna na topli klopci pred pastirskim stanom privoščili kavo. Lep dan sva si naredili; pot sva obirali v neobremenjenem tempu, sem ter tja sva že morali oprezati za markacijami, ki so bile marsikje skrite pod snegom, razgledi in oblaki so bili itak neponovljivi, rožic pa tokrat ni bilo veliko, ker je sneg šele ravnokar odlezel. Nekaj foto utrinkov v nadaljevanju, uživali pa sva Sonja in Heda.

Planina Koren

Od Brane do Skute

Od Skute pod oblaki čez Pode

... do Grintovca in Kočen

...ter po grebenu proti jugu

... vse do Krvavca

S Kamniškega sedla čez Planjavo do Raduhe

Na vrhu Kompotele

Na vrhu Košutne

Kompotela z vrha Košutne

Na planini Košutna

Najina današnja vrhova in viharnika, zadaj Velika planina

Pot po Robu

"Živi, kot moreš, če že ne moreš, kakor bi hotel," pravi latinski pregovor. Pa se je včasih temu reku treba upreti in življenje, ko te le-to udari, udariti nazaj. A zakaj? Ker brez boja ni zmage in v življenju šteje prav vsaka bitka...

Po dolgem, mnogo predolgem času, smo se danes zopet zbrali z namenom, da se odpravimo tja, kjer bo sijalo sonce in se bomo dvignili vsaj toliko, da bomo na vsakdanje tegobe gledali zviška. Kar sama se je ponudila Pot po robu, ki smo si jo nekoliko prikrojili po svoje, kajti veter je bil ne le divji, temveč tudi mrzel. Kljub temu smo bili deležni nekaj znamenitosti, skrajšana verzija pa je imela za posledico obisk ene izmed vipavskih kleti, kar se je izkazalo ne le za dobro, ampak prav imenitno...

Tja gor, na greben gremo

Pogled na Vipavsko dolino

Oznak na poti je veliko in raznolike so, prav kakor rožice, ki so se nam ponujale na vsakem koraku. 

Izvedeli smo kako je zlodej otliško okno naredil, mene je še posebej zanimala kamnita spirala, oziroma kamniti polž, ki je delo sina moje mladostne prijateljice, pogledi na Vipavsko dolino in nasade grozdja in sadja na drugi strani doline pa so bili privlačni in vabeči. Pot smo sklenili pri izviru reke Hubelj, ki je posebna že zato, ker jo nekateri uvrščajo med potoke. Izvira iz treh kraških izvirov, ki so kot slapovi vidni le v deževnem obdobju.

Klopce na poti so bile kljub vetrovnemu vremenu prijetno tople in težko se jim je bilo upirati, bili smo prav otroško igrivi in seveda žigi na poti so za zbiratelje obvezni.

Sledi še nekaj utrinkov s poti pred zasluženim okrepčilom, ko smo krog sklenili...

Časa je bilo še dovolj, žeja po okrepčilu je bila precejšnja in bili smo preblizu Planine nad Ajdovščino, da ne bi obiskali Petričeve kleti. V vasi smo se najprej prepričali, da pozeba ni naredila prevelike škode, se odžejali in zagotovili, da pridemo na češnje. Seveda smo nekaj njihovih dobrot odpeljali tudi domov in se v prijetnem vzdušju poslovili. Precej časa nismo bili v takšni postavi in zato smo si na koncu obljubili, da se kmalu zopet vidimo. Lep sončen dan smo preživeli, da bi jih le še bilo.