Od Ojstrice do Kalške gore |
... in naprej čez Kalški Greben in Vrh Korena do Krvavca in Košutne |
...ter na vzhodu do Raduhe |
Že nekaj let teh lepotcev razen redkih izjem, nisem obiskala. Morda so mi danes prav zaradi tega pričujoči pogledi povzročili izjemno močno doživetje. Spomini so bruhali na plano tako, da so drug drugega prehitevali. Vse vrhove sem mnogokrat obiskala po vse mogočih poteh in iz številnih izhodišč. Od takrat, ko smo v gore hodili še v žametnih pumparicah in rdečih dokolenkah in je bil srečnež tisti, ki je imel za zaščito pred dežjem vojaško pelerino, pa vse do zrelih let, ko smo si dostope bistveno skrajšali z avtomobili in spomine z gora začeli prinašati domov na spominskih karticah. Tudi nahrbtniki in vsebina v njih so se skozi desetletja spreminjali... Spremenili smo se tudi mi sami; predvsem smo postali zrelejši (beri starejši) in za spremembo od takrat, ko je bilo vse mogoče, danes telesna zmogljivost često ne more več slediti srčnim željam. In ko sem tako vsa polna nostalgije s pogledi objemala vse najvišje vrhove osrednjih Grintovcev in ko so mi one nižje zastirali oblački in sem nekatere lahko le slutila, saj sem natančno vedela kje so in po kateri potki se pride do njih, sem popotovala še onkraj Kamniškega sedla čez Planjavo in Ojstrico do zadnje še na sveže pobeljene Raduhe. "Koliko prehojenih kilometrov, koliko višincev, koliko obiskov, koliko želja in hrepenenj, koliko užitih trenutkov sreče, tudi strahov, koliko neponovljivih razgledov, sončnih vzhodov in zahodov, mokrih trav in neviht, koliko občutkov navdušenja,koliko samotarskih zgodb in koliko ljudi, s katerimi sem vsa vzhičena uživala na vrhu gore ali posedala po dišečih travah?" Ja, prav sopotniki na teh popotovanjih ne bodo nikoli pozabljeni, tudi tisti ali še predvsem tisti ne, ki so vse te lepote zapustili in za vedno odšli. Primerjava se ponudi kar sama od sebe; kako krhki in majceni smo ljudje v primerjavi z veličastjem gora. Gore so večne, le obleko si med letom menjajo, minljivost ljudi pa je dokončna. A ne s smrtjo, ne takrat, ko končajo skupne se poti, ampak takrat, ko umre poslednji, ki v spominu koga v srcu nosi...
Še bi lahko danes stala tam na robu vrha Kompotele in dovolila spominom nadaljevanje razburkanega tekmovanja, a je veter sproti uničeval šibke tople sončne žarke tako, da sem s premrlimi prsti pofotkala videno in se lažje prisilila v povratek v sedanji čas.
Gor sva prišli direktno s planine Koren, vračali sva se čez vrh Košutne in si na planini Košutna na topli klopci pred pastirskim stanom privoščili kavo. Lep dan sva si naredili; pot sva obirali v neobremenjenem tempu, sem ter tja sva že morali oprezati za markacijami, ki so bile marsikje skrite pod snegom, razgledi in oblaki so bili itak neponovljivi, rožic pa tokrat ni bilo veliko, ker je sneg šele ravnokar odlezel. Nekaj foto utrinkov v nadaljevanju, uživali pa sva Sonja in Heda.
Planina Koren |
Od Brane do Skute |
Od Skute pod oblaki čez Pode |
... do Grintovca in Kočen |
...ter po grebenu proti jugu |
... vse do Krvavca |
S Kamniškega sedla čez Planjavo do Raduhe |
Na vrhu Kompotele |
Na vrhu Košutne |
Kompotela z vrha Košutne |
Na planini Košutna |
Najina današnja vrhova in viharnika, zadaj Velika planina |
Medvedove jame nista obiskale?
OdgovoriIzbrišiBravo Heda, pa si se le spet pojavila in pričela s aktivnostjo, ki je le tvoja!!
OdgovoriIzbrišiTudi jaz sem z veseljem pogledal. Rekel bom samo: lepo ...
OdgovoriIzbrišiLepo vas je spet videti nasmejano med goram. Držim pesti, da se izpolnijo vse zaželjene steze in sledi..Ana
OdgovoriIzbrišiizbrane besede in prečudovite fotografije! srečno še naprej po poteh in stezicah, narišite svojo sled.
OdgovoriIzbrišiSkrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbriši